Skip to main content
Razstave 2024Trenutno

Mina Fina: Vsakdanje, vsak dan je

By 29 januarja, 2024No Comments

Mina Fina, Everyday I Have to Pretend

15. 2. – 15. 3. 2024
Galerija P74

_____

Tokratna razstava Mine Fine se zdi kot prelom z zaobljubo, ki jo je sama pri sebi dala ženskam, da jih bo varovala in pazila, pazila na njihovo strast, njihovo lepoto, njihovo seksualnost – da jim bo dajala prostor za njihovo ranljivost, hkrati pa jih vedno in povsod izrazila njihovo intimo, najbolj globoka čustva in želje. Ženske Mine Fine so bile vedno krhke in močne hkrati – zato ker so bile vedno varne in zaščitene. Lahko smo jih čutili, lahko smo čutili njihovo seksualnost, nikoli pa nismo mogli prestopiti praga njihove intime. Se je spremenila ona, Mina Fina, se je tako spremenil svet okoli nje? Danes nam namreč odpira svet, iz katerega so njene ženske prišle. Kot bi čutila, da lahko odloži svoje orodje, s katerim jih je varovala, da niso več potrebne črte, s katerimi jim je vedno ustvarila krhek, a močan oklep pred našim pretiranim vdorom v njihovo intimo, zdaj so tukaj, kot bi odgrnili zaveso, kot bi odstranili zunanje stene, zdaj so prišle na dan vse barve, na dan so prišle oblike, ki so bile vedno dovolj skrite, ni več strahu, ni več jutri, na katerega mora ženska misliti vsak dan in vsako uro, premišljati vsako svojo besedo in korak, zdaj je tukaj vse, pred nami, intenzivnost včerajšnje varovane intime in osebnosti je nadomestila preprosta, a močna dejanska podoba. Kaj se je zgodilo, da je začutila to moč ali pač potrebo, da z nami deli to tudi svojo intimnost? Ali je bil vseeno svet tisti, ki se je spremenil, je svet danes takšen, da ji dopušča, da svoje ženske spusti pred naše oči prav take kot so, jih izpostavi našim pogledom? Mina Fina je doslej cenzurirala resnico, ženske dejansko iztrgala iz realnosti, a jih postavila v pozicijo moči. Čustvo je mogoče prepoznati, točno vemo: šlo je za materinski odnos do njenih žensk in podob. A ni odrasla Mina Fina, odrasle so njene ženske, svet je še trši, svet je še bolj nevaren, a njene ženske so zdaj polnoletne, zato jih je spustila pred naše oči, drugače močne, drugače osvobojene, nič jim ne more več naš pogled, ne moremo jih prizadeti, ne moremo si jih vzeti. In zato je ta razstava prelom v času, v prostoru, v govorici avtorice, čutimo moč, čutimo svobodo – pa čeprav nam čas nadeva več okovov in čeprav je prihodnost morda strašljiva. In prav to nam sporoča avtorica: svoboda je, ko veš. Zdaj vemo. Takoj ko stopimo v galerijo, vemo. In vemo še nekaj: da smo dobrodošli. Da je vse ok. Nenadoma smo varni mi, ker nas varujejo one.

_____

Mina Fina (1978) je vizualna umetnica in grafična oblikovalka. V svojem delu uporablja risbo, animacijo, video in prehode med temi mediji ter jih oblikuje v končno obliko instalacije. Njene risbe aktivno posegajo v izbrano okolje. Gre za preproste vsakdanje podobe, portrete imaginarnih prijateljev, pripovedne fragmente, zapiske pogovorov ipd. Struktura njenih risb kaže na izjemno individualizirano in intimno naravo. Druga tema je reprezentacija ženskega telesa. Z intervencijami podob starih erotičnih revij preizprašuje normative sprejemljivega upodabljanja telesnega in jih umešča v abstraktne kompozicije nekje med risbo in kolaž. Izdala je več izvirnih avtorskih publikacij, zinov in knjig umetnika. Je članica oblikovalske skupine Ee in avdio-vizualnega kolektiva YGT. Od leta 2008 redno razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini.