Milena Usenik, Arabeska I., 1972, olje na platno, 71,5cm x 101,5cm
12. 6. – 7. 7. 2026
Galerija P74
Kustos: Tadej Pogačar
______
Razstava neznanih del Milene Usenik in Emerika Bernarda prinaša dela, ki še niso bila razstavljena. Predstavljamo jih mozaično, da konvencije in navade postavimo pod vprašaj. V njih opazujemo napetosti med različnimi modeli realizma, serijami fragmentarnih podob in simboli.
V sedemdesetih letih dvajsetega stoletja je bil predmet ključen element v kolažih in asemblažih Emerika Bernarda. Gre za predmetnost, ki je iztrgana iz realnosti in vnešena v polje slike. Drugi pomemben element je izbor specifičnih lokacij, ki so povezane z nastajanjem del, kot so Istra, istrska obala, morost, gradbišča v Murglah, nekoliko kasneje pa tudi dialog s slikarji Kurtom Schwittersom, Robertom Rauschembergom, Jacksonom Pollockom, Bernettom Newmanom idr. S tem se je približal evropskemu novemu realizmu, kasneje pa predvsem haptični novi podobi s palimpsesti.
Emerik Bernard in Milena Usenik sta živela uspešni umetniški karieri, a delo Milene Usenik je bilo v zgodovini neupravičeno puščano ob strani. To je nerazumljivo, saj gre za eno najpomembnejših domačih ustvarjalk sodobne vizualne umetnosti, ki do danes ni doživela retrospektivne razstave ali resne študijske analize. Desetletja (in stoletja) seksizma so dosegla, da umetnice namerno ostajajo prezrte in neupoštevane. Tako v svoji študiji Odsotnost / prisotnost likovnih ustvarjalk v leksikonih in enciklopedijah (2006) ugotavlja Lidija Tavčar, vodja pedagoškega oddelka v Narodni galeriji v Ljubljani. Ženska imena so večinoma izpuščena iz največjega dela ključnih umetnostnozgodovinskih pregledov. Akademska umetnostna zgodovina še naprej znanstveno proučuje in poveličuje predvsem dela slavnih moških. Ko Andrej Medved v svojih kritikah govori o Emeriku Bernardu nikoli ne problematizira lastne vloge pri sooblikovanju umetnikove simbolne pozicije.
Milena Usenik, vrhunska športnica, je poleg sodelovanj na številnih mednarodnih tekmovanjih, leta 1956 na Olimpijskih igrah v Melbournu dosegla 9. mesto, leta 1960 pa v na Olimpijskih igrah v Rimu 12 mesto. Med letoma 1971 in 1976 je uvedla inovativno združevanje principov optične umetnosti op arta in pop arta. Za Mileno Usenik je bila ključna popularna in potrošna kultura poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let, ki sta postali del vsakodnevnega življenja. Zato zanimanje za italijanske modne revije s torbicami, črvlji, klobuki, pentljami, šali. Ženske so v človeški družbi vedno morale živeti pod pokroviteljstvom in v omejenem prostoru. Poleg tega se morajo znati same opazovati, saj so jih od najzgodnejšega otroštva učili, da je to njihova naloga. Moški v sodobni družbi delujejo, ženske se kažejo, poudarja angleški kritik in slikar John Berger. Milena Usenik v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja v Sloveniji ni našla primernega sogovornika, saj kritika te umetnosti ni prepoznala kot pomembne. Razstavljala je s kolegi, a ostala kot ženska neopažena. Kritika se ni mogla zediniti niti okoli terminološke označbe slikarske produkcije in jo na koncu označila kot ekspresivno figuraliko. Inovativno umetniško ustvarjanje nikoli ne poteka premočrtno, saj ima vedno stranpoti, odklone. Kakšna presenečenja ponuja tokratna razstava?
______
Milena Usenik (r. 1934) je slikarstvo študirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1965 pri prof. Maksimu Sedeju diplomirala, leta 1968 pa pri prof. Gabrijelu Stupici končala slikarsko specialko. Umrla je leta 2023. Mednarodno pomembna je bila razstava Ludwig Goes POP + The East Side Story v muzeju Ludwig v Budimpešti (tu so prvič sopostavili dela vzhodnih in zahodnih umetnic in umetnikov) in prestižni umetnostnih sejmih v Baslu, Madridu in Dunaju. V letu 2021 je prejela nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo.
Emerik Bernard (r. 1937) je leta 1965 diplomiral pri prof. Gabrijelu Stupici, pri njem leta 1968 zaključil še slikarsko specialko. Leta 1990 je bil izvoljen za izrednega in leta 1995 za rednega profesorja. Umrl je leta 2022. Razstavljal je na številnih skupinskih in samostojnih razstavah, leta 1986 tudi na beneškem bienalu. Leta 1987 je prejel nagrado Prešernovega sklada za izjemna dela razstavljena na 42. beneškem bienalu. Leta 1997 je prejel Prešernovo nagrado za vrhunske dosežke v likovni umetnosti.
Tadej Pogačar je vizualni in intermedijski umetnik, predavatelj in kustos. Od leta 1995 je kuriral več kot petinosemdeset razstav sodobne umetnosti, mdr.: Skozi steklo, Mlada madžarska umetnost, Galerija Škuc, Ljubljana, 1995; Okus po mestu, Galerija P74, Galerija Škuc, Ljubljana (1999; z Igorjem Zabelom in Gregorjem Podnarjem); Drugi muzej, Galerija P74, Ljubljana (2011); Protest. 6 primerov, Galerija P74 / KAPSULA, Ljubljana (2013); Druga eksplozija – 90. leta, Narodni muzej Slovenije Metelkova, Galerija Škuc, Galerija P74, Ljubljana (2016 – 2017); Zmagovite štiri, Galerija P74, Ljubljana (2018), Dalibor Bori Zupančič, Procesualno _ 70, Galerija P74 (2024).