Foto: Lucija Klauž
16. 1. – 6. 2. 2024
Galerija P74
Vljudno vabljeni na otvoritev razstave nikoli se ne vrnem na isto mesto, vsakič se spotaknem ob nekaj drugega (opišem naj, kje sem? vidim drevesa in železniške tire. ampak mogoče je bilo to včeraj.) Lucije Klauž v Galerijo P74, v torek, 16. januarja 2024 med 19.00 in 21.00 uro.
_____
Prvi del oziroma različico projekta smo pod naslovom nikoli se ne vrnem na isto mesto, vsakič se spotaknem ob nekaj drugega (2023) lahko videli že na razstavi študentov ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje ob koncu zimskega semestra. Avtorica je v postavitvi združila medija fotografije in videa, vsebinsko pa jo je zanimalo kako (po)ustvariti občutek nostalgije znotraj povezave časa in prostora. Po prvih treh izvedbah projekta, ki (kot vidimo že po nadaljevanju naslova) temelji na procesualnosti, pa je najnovejša narejena z večjim poudarkom na samem razstavnem prostoru. Slednjega določa reprezentativen element, ključen za nastanek podob, ki so izhodišče celotnega projekta. Fotografije na katerih temelji projekt je snemala skozi okno, z mobilnim telefonom, med vožnjo z vlakom.
Z digitalnim vmesnikom in povečavo je svoj pogled približala oddaljeni krajini in zajete podobe s tem izmaknila iz celote, neznatni, nenačrtni premiki telefona pa odvzamejo nadzor nad njihovo končno podobo. Trenutek ob pritisku na sprožilec nikoli ni tisti, ki ga umetnica izbere. Nabor fotografij, ki jih kot niz spremljamo v videu, preneha biti dokument videnega, kar se potencira z vstavljanjem fotografij v različne programe za sešitje panoram, katerih organizacijo prepusti računalniškemu programu. S tem se zgodi premik iz prostorskega v časovno sosledje. Izvorna dokumentacija poti in krajine tako postaja vse bolj razdrobljena, vse dlje stran od realne pokrajine. S premeščanjem in reorganizacijo izhodiščnega materiala avtorica preizkuša možne načine rekonstrukcije prostora, skozi katerega prehaja. Našteti in novi mehanizmi manipulacije materiala so prisotni tudi v aktualni fazi projekta, ki bo na razstavi, prvič pa je razširjen tudi nabor zajetih podob, uporabljenih v videih. Tokratna prostorska postavitev kot središče nima projekcije, temveč več (različnih) televizijskih ekranov, ki so v prostor umeščeni kot nekakšen miselni vzorec in hkrati zemljevid ustvarjalnega procesa (in navsezadnje dokumentirane poti). Še več predelav podobe, več ciklov tehnologije, ki stojijo za njimi, potencira fragmentiranost in dekonstrukcijo fotografij, čemur pa je nasproti postavljen preobrat – povratek k videu, ki nazorno kaže potovanje in je (navidezna) dokumentarna reprezentacija videnega. Kako te podobe živijo in učinkujejo na ta način in kaj prinaša tovrstna producirana nostalgija?
Kljub poskusom izvzemanja sebe iz prostora in dinamik premikanja o katerih govori Lucija Klauž je sama vse bolj soočena s tem, da je vanje neobhodno vključena – njen pogled in njeno telo sta tista, ki sta znotraj obravnavanega, posredovanega prostora. Nastala instalacija je nabor poskusov znotraj relacije prostor – čas – spomin, ki ustvarjajo fragmentiran ambient, v njem pa lahko iščemo potencialne povezave med posameznimi eksperimenti, kjer se poudarki nagibajo v različne smeri; ravni prostorskosti, časovnosti ter osebnega oziroma odmaknjenega variirajo. Ali se lahko ustvari nostalgija brez temelja na realnem spominu in / ali osebnem, torej če se poskušaš popolnoma umakniti impulzu, ki ustvarja občutek nostalgičnosti utemeljen na resničnosti?
Razstava sodi v sklop cikla »mladi« – strokovna predstavitev umetnic in umetnikov mlajše generacije, ki je ena od pomembnih programskih usmeritev Zavoda P.A.R.A.S.I.T.E.
_____
Lucija Klauž (1999) je umetnica in kritičarka, študentka fotografije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Skozi dokumentacijo okolice z naključnimi gestami, ki se sčasoma zaobrnejo v postopke, raziskuje beleženje časa in prostora. Tem se najraje posveča na poti, ko si jih ogleduje skozi okno premikajočega vozila ali ekran slabo delujoče digitalne naprave. Zanimajo jo neenakomerne hitrosti in podobe nizke ločljivosti. Svoje delo je predstavila na samostojnih razstavah Opazovalnica v Portal 27778 (2022) in Nikoli se ne vrnem na isto mesto, vsakič se spotaknem ob nekaj drugega (This usually means that one or more images do not belong to the set) v DobriVagi (2023) in na več skupinskih razstavah, med drugim na rezidencah SobaZaGosteMaribor v Mariboru (2023), v Tunisu v okviru Light Art Project Interference, na Lichtkunst Projekte Goldstücke v Gelsenkirchen-Buerju ter na Trienalu mladih umetnic in umetnikov v Centru sodobnih umetnosti Celje, na festivalu Svetlobna gverila, v DobriVagi in Cirkulaciji (vse 2022).
