Foto: Dušan Pirih-Hup, Hidrogizma, Galerija Škuc, Ljubljana, 1979.
Objavljeno z dovoljenjem Nuše Lasič.
29. 9. – 27. 10. 2026
Galerija P74
______
Kako sploh opredeliti Hidrogizmo?[1] Ob pričetku raziskave bi sprva enostavno rekli, da gre za projekt, vendar sva želeli biti bolj specifični. Prebiranje besedil, člankov ter pogovorov naju je pripeljalo do ugotovitve, da bo enoznačna in preprosta opredelitev nemogoča. Na eni strani je zvočna instalacija, vodno glasbilo, zvočilo, instrument, skulptura, orodje performativnih gest, združevanja skupine ljudi in odpiranja prostora, v svojih elementih in izvedbah pa je vedno spremenljiva. Razstava Hidrogizma se osredotoča na sosledje njenih postavitev in izvedb, s poskusom delnega orisa razvejane mreže odnosov in okoliščin, v katerih so posamezne Hidrogizme nastajale. Ker je projekt v prvi vrsti raziskovalen, razstava vključuje izbor arhivskega gradiva, umeščenega na časovni trak, katerega jedro predstavlja razgibano in plodno obdobje dobrih treh let prvotnega delovanja Hidrogizme, dopolnjujejo pa ga dogodki, ki so njen nastanek napovedovali, ter njene poznejše ponovne postavitve in reaktualizacije. Prav zaradi svoje večžanrskosti in kolektivnega duha razstava zaokroža petletni raziskovalni projekt “sedemdeseta leta” Zavoda P.A.R.A.S.I.T.E. Ravno Hidrogizma najbolj jasno demonstrira prehajanje in sodelovanje tega obdobja, saj so v njenem okviru med naštetimi področji krožili ljudje, prakse, mediji in ideje.
Ustvarjalnost, ki je vzkipela v sedemdesetih letih, je omogočala predvsem infrastruktura študentskega okolja – konkretno v IV. bloku študentskega naselja v Rožni dolini, kjer je društvo Forum dalo na uporabo prostore tako sitotiskarski delavnici SOG kot glasbenim in gledališkim skupinam, s tem pa omogočilo tudi ključna neformalna druženja. V teh prostorih so se med drugim srečevali ustvarjalci začetnih postavitev Hidrogizme, ki so sočasno delovali tudi drugje, naj izpostaviva nekatere: akcije FBRNŽ (Frizersko-brijačka radnja Novi život), skupina Papa Kinjal band, gledališka skupina Pagadaj pagapust, njen naslednik Pocestno gledališče Predrazpadom in na področju literature pa Podrealistični manifest (1979) in posebna izdaja revije Problemi z naslovom Pisarna Aleph (1980).
Za nastanek Hidrogizme je ključna komuna na Kambreškem, zapuščena kmetija ob italijanski meji, kjer so se sredi sedemdesetih let družili soustvarjalci Hidrogizme. Tam je Jani Osojnik ob poslušanju padcev dežnih kapelj dobil idejo zvočila, ki bi izhajalo iz slišanega in ustvarilo nekaj novega. V tem oziru je pomembno poudariti, da dobro poznana OHO-jevska komuna v Šempasu nikakor ni bila edina tvornica konceptualizma. Pozimi 1978 je bila Hidrogizma prvič predstavljena ob razstavi Iztoka Šmajsa in Dušana Piriha – Hupa v Galeriji Emonska vrata. Zvočno konstrukcijo so gradili iz cevi kot osnove, loncev, folij, sodov kot zbiralnikov in resonančnih površin ter ventilov kot orodij za postopno uravnavanje kapljanja, curljanja in pretakanja vode. V tem trenutku se ime Hidrogizma še ni prijelo, Jani Osojnik pa je ob otvoritvi razstave izvedel suito Vodna stanja.
Vsaka sledeča Hidrogizma je bila nova, prostorsko specifična različica, sestavljena iz zmeraj dodanih najdenih materialov in zgrajena s strani vedno nekoliko razširjene zasedbe. Avtorji projekta po vrstnem redu vključevanja med letoma 1978 in 1981 so bili: Jani Osojnik, Dušan Pirih Hup, Iztok Šmajs, Jani Batista Flavta, Gregor Razpotnik, Andrej Plahuta, Iztok Osojnik in Vesna Črnivec, pri tem pa je nujno omeniti, da so v posameznih izvedbah sodelovali tudi drugi. Po Emonskih vratih sta sledili izvedbi v Galeriji Škuc aprila leta 1979: nekoliko manjša za otvoritveni ritual Modulacije, ki ga je izvedel Iztok Šmajs, in večja koncertna, t. i. Hidrogizma 2.[2] Naslednja izvedba je sledila že julija istega leta, ponovno v Galeriji Škuc na fotografski razstavi Dušan Pirih Hup in prijatelji.
Do povabila Nikše Gliga na glasbeni bienale (X. Muzički bienale) v Galeriji SKC Zagreb se je Hidrogizma priključevala razstavam svojih soustvarjalcev. Z zagrebškim povabilom pa se je razmerje obrnilo: Hidrogizma je postala osrednji dogodek, h kateremu so sodelujoči priključevali svoja umetniška dela in akcije – poleg same Hidrogizme so bila v prostoru tudi druga umetniška dela, gledališče Predrazpadom pa je izvedlo otvoritveno predstavo Ptice vode.
S priporočilom gledališča Kugla (Kugla glumište) je bila Hidrogizma nominirana za sodelovanje na Dnevih mladega gledališča Dubrovniških poletnih iger leta 1980. Ker je bila to do tedaj najbolj ambiciozno zastavljena edicija je bila nekaj mesecev v Galeriji Škuc postavljena pripravljalna verzija – t. i. Hidrogizma 6. Avgusta v Dubrovniku navsezadnje ne gre le za predstavitev Hidrogizme, ampak za predstavitev izbranega dela ljubljanske alternativne scene. V kapeli Rozarijo je postavljena koncertna izvedba Hidrogizme, v galeriji Lazareti pa vzpostavijo ustvarjalni socialni prostor, kjer predstavijo tudi: Ptice vode (Pocestno gledališče Predrazpadom), Maska rdeče smrti (Papa Kinjal bend in drugi sodelavci), Kuhanje (zvoki ognja, vrenja, kipenja in cvrtja pri pripravi večerje; projekt Janija Batista Flavte) in druge spontane akcije.
Hidrogizmo lahko razumemo kot kolektivnost brez fiksnega kolektiva: kot odprto in nehierarhično povezovanje ljudi, ki ni temeljilo na trdnem članstvu, jasno razdeljenih vlogah ali izpostavljenem individualnem avtorstvu. Sorodnosti z avantgardnim izročilom, neodadaizmom in postopki skupine OHO ne kažejo neposrednega ali načrtnega nasledstva. Pričajo predvsem o duhu časa, ki je na različnih mestih spodbujal podobne odmike od ustaljenih umetniških oblik, avtorstva in institucij, čeprav so ustvarjalci izhajali iz različnih vzgibov. Hidrogizma je s svojo odprtostjo, procesualnostjo in prehajanjem med mediji pomembna tudi za razumevanje praks naslednjih generacij, pri katerih so sodelovanje, začasnost in eksperiment postali osrednji načini ustvarjanja. Kot nasledstvo gledališča Predrazpadom lahko razumemo ulično gledališče Ane Monro, navsezadnje pa se na Hidrogizmo kot inspiracijo v svoji praksi sklicuje tudi intermedijski umetnik Marko Batista.
Nina Skumavc, Neža Vengust
______
[1] hidrogízma -e ž [hidrogízma]
- eksperimentalna zvočna in prostorska naprava, pri kateri kapljanje vode po kovinskih in drugih resonančnih predmetih ustvarja zvok
- performativna izvedba oziroma začasna konstelacija vode, konstrukcije, prostora in sodelujočih
- neformalna in spreminjajoča se skupina ustvarjalcev, povezanih z njenimi izvedbami
⟨iz hidro- ‘voda’ in angl. gizmo ‘priprava, napravica neznanega ali nedoločljivega imena’; naj bi ime predlagal Hup⟩
[2] Provizorična oštevilčena poimenovanja posameznih Hidrogizem so vzeta iz članka: Dušan Pirih – Hup, Projekt Hidrogizma : 1978–1981, Likovne besede, 63/64 (2003), str. 138–142.
______
Za pomoč pri raziskovanju, posredovanju informacij ter iskanju in pridobivanju arhivskega gradiva se zahvaljujeva Vesni Črnivec, Nuši Lasič, Iztoku Osojniku in Janiju Osojniku. Posebna zahvala gre tudi OM produkciji, Miranu Moharju in Barbari Borčič.
Zahvaljujeva se tudi arhivu Dubrovniških poletnih iger, arhivu RTV Slovenija, Mestni galeriji Nova Gorica, MG+MSUM, Nacionalni in univerzitetni knjižnici v Zagrebu, Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani ter UGM.