Skip to main content
NapovedujemoTrenutno

Ana Likar: Vodna telesa

By 13 maja, 202418 junija, 2024No Comments

Foto: Ana Likar

7. – 28. 6. 2024
Galerija P74
_____
V ponedeljek, 24.6. in torek 25.6.2024 bo Galerija P74 zaprta.

>postavitev @Galerija P74

_____

Šlo je predvsem za to, da so –
Šlo je predvsem za to, da so –
Kaj je že ta prvo?[1]

Samostojna razstava Ane Likar sodi v okvir Nagrade skupine OHO. Lanskoletna prejemnica nagrade je žirijo na razstavi nominirancev prepričala z instalacijo Delala je neurja. (Galerija Marine Češarek, 2023). Šlo je za nadaljevanje razstave z enakim naslovom, ki je bila narejena za prostore Galerije Miklova hiša v Ribnici – nastala je namreč v dialogu s tamkajšno razstavo Boj krvavi zoper čarovniško zalego, posvečeni čarovniškim procesom v Ribnici, razstavni prostor pa je za eno samo razstavo leta 1987 nosil ime po eni od obtoženk. Preko raziskovalnega projekta umetnica odpira vprašanja zgodovinjenja in v ospredje postavi fenomen, ki je predvsem mitologiziran in stereotipiziran ter ostaja v središču tudi na aktualni razstavi Vodna telesa. Kot je značilno za njeno umetniško prakso tudi tokrat preko večplastne pripovedi osvetljuje predvsem tisto, kar na prvi pogled ni vidno.

Izhodišče predstavljenih del je proces zasliševanja obtoženih čarovništva – torej proces, znotraj katerega so se nemogoče obtožbe po zanikanjih sčasoma prevesila v priznanja. Umetnica se pri svojem delu opira na zgodovinske vire in transkripte ribniškh zaslišanj, vendar jih uporabi predvsem kot vstopno točko za razvoj spekulativne pripovedi. Enega od prostorov zapolnjuje videoinstalacija, ki jo gradi projekcija videa z naslovom Delala je neurja. (Galerija Marine Češarek, 2024), v katerem nas posnetki vodijo od jame na Kleku, kjer naj bi se obtoženke zbirale, preko sprehoda po Galeriji Marine Češarek, do polj odcvetele šentjanževke. Šenjanževka v postavitvah ostaja nekakšen simbol protislovja, saj se je uporabljala hkrati kot zdravilna rastlina ter kot sredstvo za izsiljevanje priznanj obtoženk. Besedilo, ki spremlja video, učinkuje kot dialog – izbor odlomkov iz virov in transkriptov je avtorica dala prebrati svoji mami (v ribniškem narečju), nato pa v končnem besedilu (in zvočnem posnetku) namerno uporabila tudi prebrane napake, zdrse, ponovitve. S tem se vsebina preoblikuje na način,  da na mestih obtožb, ki so terjale podreditev, vnaprej zahtevane odgovore in so predpostavljale mučenje, vedno znova dopušča nepopolne ali nejasne odgovore ter ponekod postavlja prebrano pod vprašaj. Tako sočasno vključuje in izpostavlja tudi svetle trenutke preobratov in s popravki odpira asociativno polje onkraj brezupa in nemoči. Ravno v nepopolnostih namreč išče možnost vprašanj; o magiji, naravnih pojavih, prihodnosti, ki se zrcalijo nazaj in odpirajo dialog.

Zdrsi pa niso zgolj vsebinska podlaga pri oblikovanju besedila in videoinstalacije, ampak tudi strukturno vodilo pri postavitvi same razstave – ta poleg videa vključuje nekatere odvode in stranske poti – dela, ki so nenačrtovano nastala med samim procesom raziskave, ustvarjanja, razmisleka (risbe, ready-made objekti, …). Običajno ideje in dela, ki se ne razvijejo do konca, potenciali, ki iz takšnega ali drugačnega razloga niso uvrščeni na razstavo, ostanejo nevidni. Ana Likar tokrat vsebino razstave podpre prav s tovrstnimi fragmenti, ki morda niso najbolj povedni ali jasni. Vendar na soroden način, kot obrne pozornost stran od samih postopkov mučenja na obtoženke, s temi drobnimi detajli na enak način odpira prostor za tisto, kar je sicer manko v narativu in posledično tudi za percepcijo iz katere lahko nastane drugačno branje. Ko na začetku videa skoraj faktografsko našteje datume in dogodke, ki so na prvi pogled nepovezani (1701 Marina Češarek je obtožena, 1978 odpre se Galerija Marine Češarek (hm, 87), 2023 poči pipa v galeriji in zalije jo voda), s preskoki v času poveže preteklost s sedanjostjo. Ob tem se lahko vprašamo – je zalitje galerije z vodo, ki je dejansko bila rojstna hiša Marine Češarek, naključje ali so v njej še vedno prisotna vodna telesa?

Producent videa: Umetnostna galerija Maribor (UGM) za Trienale umetnost in okolje EKO 9«
Glasba: Urška Preis (rouge-ah)

_____

Ana Likar (1996) je intermedijska umetnica, ki v svoji praksi prepleta ekologijo in delo s protislovji ohranjanja in arhiviranja, pri čemer jo zanima zlasti, kako se skozi pojmovanje naravnega artikulirajo razmerja moči. Najpogosteje ustvarja instalacije, videe in besedila, svoja dela pa je razstavljala mednarodno. Samostojno se je predstavila v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, Ljubljana (2022), Galeriji Miklova hiša, Ribnica (2022), SCCA Ljubljana (2022), Prirodoslovnem muzeju Slovenije, Ljubljana (2022) in Galeriji P74 v Ljubljani (2021), v okviru skupinskih razstav pa na Klima Bienalu na Dunaju (2024), 13. bienalu mladih umetnikov v Muzeju sodobne umetnosti v Skopju (2023), Bienalu mladih v Beogradu (2023) in Muzeju moderne umetnosti mumok na Dunaju (2022). Leta 2021 je diplomirala na dunajski Univerzi uporabnih umetnosti, trenutno pa študij nadaljuje na Städelschule v Frankfurtu. Je prejemnica nagrade skupine OHO (2023).

_____

[1] Izsek iz videa Delala je neurja. (Galerija Marine Češarek), 2024.