Zasvojenci z umetnostjo

Mednarodna razstava z naslovom Odvisniki od umetnosti / Art Addicts prinaša izbor del avtorjev različnih generacij iz različnih okoljih in kontekstov. Je tretja razstava, ki predstavlja dela vključena v Zbirko knjig umetnika Zavoda P.A.R.A.S.I.T.E., ki danes obsega več kot 700 del. Izbranim publikacijam je skupno, da jih lahko bolj ali manj neposredno razumemo kot komentar umetnosti, umetnostnega sistema in zgodovine ter dela umetnika. Ne glede na datacijo nastanka publikacij, se zdi, da obravnavane teme in problematika ostajajo aktualni. Naslov razstave je povzet po eni od razstavljenih publikacij – Art Addicts Anonymous (1993) Joachima Schmida. Tu znotraj ovitka najdemo knjižico ter 12 kartic s stereotipiziranimi reklamami za pomoč pri odvajanju od odvisnosti od umetnosti. Sugerira, kako sprememba poklica / dela v umetnosti prinaša pozitivne spremembe v življenje posameznika.

Publikacija Lie Perjovschi Subjective Art History (–) je zasnovana kot ilustirirana enciklopedija zgodovine umetnosti od modernizma do danes. Vsebuje gesla s pojasnili in reprodukcije izbranih umetniških del s podnapisi, vendar gre za subjektiven izbor, prav tako pa je preprosta, črno-bela estetika in vezava v obliki zvezka v močnem nasprotju z običajno bogatimi izdajami, ki bralca seznanjajo z umetnostno zgodovino v formalnem in vsebinskem smislu. Podobno o zgodovini umetnosti govori drobna knjižica Emme Kay The story of art (2003), kjer so v abecednem redu navedena imena umetnikov, gibanja in pojmi iz sveta umetnosti, vendar so zapisana na podlagi avtoričinega spomina. Zapis kaže na nestabilnost tako osebnega kot kolektivnega znanja. Svet umetnosti je danes družbeno profesionalen in profesionalno družben. Odnose med akterji določajo družbena pravila. Založba Paper Monument je v publikaciji I like your work: art and etiquette (2009) objavila vprašanja in odgovore o vedenju v svetu umetnosti, pri čemer je sodelovalo več akterjev iz umetnostnega sveta.

Bolj kot na besedilu ima poudarek na vizualnem knjiga Jonathana Monka Studio Visit (2009) preko fotografij odpira pogled v umetnikov »skriti« atelje. Publikacija izpostavlja detajle iz ateljeja kot prostora razmisleka in svobode. Komaj vidni portreti v zelo svetlem tisku, ki so mestoma pospremljeni z besedo ali le odrezanim delom slednje, sestavljajo knjigo Roberta Barryja Autobiography (2006). Gre za portrete družine, prijateljev, umetnikov, galeristov, kuratorjev, zbirateljev in znancev, ki jih je umetnik zbiral preko 30 let, pomenljivo pa je, da so v oziru avtorjeve avtobiografije vsi obravnavani enako. Vpogled v življenje umetnice prinaša publikacija Datebooks 1964/65 (2006) Eve Hesse. Gre za faksimile dveh žepnih koledarčkov in knjige, v kateri je reproducirana vsebina obeh v urejeni obliki. V zapisanem praktične zabeležke ur sestankov in opravkov prepletajo z dnevniškimi, kratkimi osebnimi zapiski.

Unikatna knjiga umetnika Mladena Stilinovića Umjetnik radi (1978) je sestavljena iz črno-belih fotografij, ki kažejo umetnika pri delu – medtem ko leži na postelji. Work. A manual (2005) Tine Smrekar kaže fotografije prizorov umetnice pri delu, pri mizi, kjer pa se njene pozicije, geste, spreminjajo, prav tako kot podnapisi, fraze pod njimi. Slednje vedno vključujejo besedo »work« in spreminjajo kontekst glede na to, katera beseda stoji zraven. Fanzin Leona Zuodarja I H8 BIG FORMATS (2013) sestavljajo risbe, ki kažejo različne, humorne težave, bitke umetnika pred platnom. Razumemo jih lahko kot preprosto kot upodobitve umetniške blokade, širše pa tudi kot druge prepreke, ki jih prinašajo veliki formati: potreben prostor in finančni vložek za ustvarjanje in navsezadnje – primerno razstavišče. Realnost ustvarjanja kaže tudi publikacija umetniškega kolektiva A Kassen Damaged by water, financed by insurance (2008), kjer naslov povedno kaže na rešitev financiranja pri produkciji omenjenega dela. Pozicijo umetnika in komentar na delovanje umetnostnega sistema izpoveduje knjiga Slogan, Motto, Izjave & Plakati (2014) Gorana Trbuljaka, kjer so zbrane izjave, gesla, slogani in plakati, ki jih je avtor ustvaril v več desetletjih umetniškega ustvarjanja.

Medij knjige je večkrat že služil tudi kot platforma za zapis nerealiziranih idej: Catherine Griffiths in Dan Rees sta v publikaciji Home for Lost Ideas (2009) zabeležila prav omenjeno, k prispevku pa sta povabila večje število umetnikov in kuratorjev. Podobno zbir odgovorov sestavlja publikacijo Eleventh Assembling. Pilot proposals (1981), ki sta jo uredila Richard Kostelanetz in David Cole. V njunem primeru ne gre za nerealizirane, temveč prej utopične projekte, saj sta izbrane umetnice / umetnike pozvala, da v kateremkoli mediju odgovorijo na vprašanje, kakšen projekt bi pripravili, če bi se lahko prijavili za štipendijo v višini 500.000 ameriških dolarjev.

_____

A Kassen je umetniški kolektiv (Ch. Bretton-Meyer, M. S. Hebsgaard, S. Petersen, T. Petersen), ki od leta 2004 deluje v Kopenhagnu in Berlinu. V svojem delu se ukvarjajo s tradicionalnimi razumevanju avtorstva, apropriacije in ocenjevanja. Njihovo delo, ki ga sami opisujejo kot »performativna instalacija in skulptura« dekonstruira in rekonstituira vsakdanje objekte, umetnine drugih umetnikov in historične razstave, da bi pod vprašaj postavili kanonizirane sloge in načine predstavljanja v odnosu do umetnostne zgodovine in institucionalne kulture.

Robert Barry (1936) je ameriški umetnik, znan po svoji konceptualni praksi. Osredotoča se na prehodne in nestalne aspekte prostora v umetnosti, skupaj z ljudmi, ki ga obkrožajo, nanj reagirajo in na umetnika, prej kot same objekte. V dela pogosto vključuje besedilo, s čimer vnaša narativnost. Od 1967 je ustvaril nematerialna umetniška dela, instalacije in performativna dela, pri čemer je uporabil številne sicer nevidne medije.

Eva Hesse (1936–1970) je v Nemčiji rojena ameriška slikarka in kiparka, ki velja za eno od pionirk uporabljanja nevsakdanjih materialov, kot so lateks, gumijaste cevi, steklena volna, sintetične smole, vrv, krpe in žica. Kljub kratki karieri, ki je bila izredno plodna, jo umeščajo v gibanje postminimalizma 60. let prejšnjega stoletja. Njeno delo vsebuje napetost med premišljenostjo in spontanostjo, strukturo in neredom, nekakšno iskanje ravnovesja med discipliniranostjo in svobodo znotraj celote.

Catherine Griffiths (1966) in Dan Rees (1982); Griffiths je oblikovalka, umetnica, piska in aktivistka iz Nove Zelandije, Rees je v Berlinu delujoč multidisciplinarni umetnik. Skupaj sta uredila knjigo Home for Lost Ideas, ki je zbir prispevkov 80 umetnikov in kuratorjev. Slednji so prispevali projekte, ki niso bili realizirani, končani oziroma so bili opuščeni, knjiga predstavlja vpogled v nevideni del umetniške prakse.

Emma Kay (1961) je umetnica, ki živi in dela v Londonu (Velika Britanija). Zanima jo individualni spomin in kako ta procesira zemljevide, literaturo, religijo in zgodovino. Kar fascinira, so njena izkrivljena dejstva in množične opustitve. V svojem delu se ukvarja s sodobnimi problematikami, hkrati pa raziskuje nekatere obskurne pojave, pri čemer pod vprašanje postavlja samoumevnost kolektivnega razumevanja na podlagi sposobnosti in pomanjkljivosti individualnega spomina.

Richard Kostelanetz (1940) in David Cole (1968); Kostelanetz je ameriški umetnik, avtor in kritik, Cole (znan tudi kot David Stein) je ameriški filmski režiser. Kostelanetz je leta 1970 pričel z izdajanjem serije publikacij Assemblings, kjer objavlja prispevke različnih sodobnih rokopisov drugih avtorjev – umetnikov, pesnikov, piscev. Izbrane avtorje povabita, da pošljejo dela na papirju v določenem formatu in v 1000 kopijah iz česar sestavita 1000 izvodov posamene številke publikacije. Vseh skupaj je izdanih 12 številk, Cole sodeluje pri zadnjih, ni pa prisoten od začetka.

Jonathan Monk (1969) je britanski umetnik, ki z različnimi sredstvi ponavlja, prenavlja in ponovno raziskuje ključa dela konceptualne umetnosti in umetnosti minimalizma. Apropriacija je v njegovem delu prisotna že od začetkov. Preko stenskih poslikav, monokromov, efemernih skulptur in fotografije reflektira tendence sodobne umetnosti, hkrati pa ustvarja hommage avtorjem kot so Sol LeWitt, Ed Ruscha, Bruce Nauman and Lawrence Weiner in demistificira ustvarjalni proces.

Paper Monument je neprofitna umetniška založba iz Brooklyna, New York, ki želi predstavljati pametno, resno pisanje, ki je dostopno širši publiki. Preko njihovih knjig in revij o sodobni umetnosti, raziskujejo teme, ki so pogosto spregledane s strani mainstream novinarstva. Paper Monument izdaja n+1 Foundation, oblikuje pa Project Projects.

Lia Perjovschi (1961) je umetnica iz Romunije, ki ustvarja v več medijih – od performansa do asemblaža, risanja, besedila, site-specific instalacij iz objektov, dejstev, diagramov, miselnih vzorcev in časovnic. Zanima jo ustvarjanje priložnosti za intelektualno izmenjavo, osredotoča se na aktivnosti zbiranja, arhiviranja, strukturiranja, distribuiranja in mediaciije številnih znanj o družbi, politiki in umetnosti.

Joachim Schmidt (1955) je v Berlinu delujoč konceptualni umetnik in kritik, ki zbira in ponovno uporablja fotografije, ki jih ljudje zavržejo. Na recikliranje obstoječih fotografij se osredotoča že od zgodnjih 80. let prejšnjega stoletja, z razvojem digitalne dobe pa je usmeril svojo prakso k internetu, kjer nadaljuje razmislek o razvoju fotografije v globalizirani kulturi.

Tina Smrekar (1978) je v Ljubljani delujoča vizualna umetnica, ki ustvarja v medijih fotografije, videal instalacije, dela raziskovalne projekte in performans. Zadnja serija del tematizira pogoje dela in preživetja umetnikov v različnih okoljih, z različnih perspektiv. Je ustanoviteljica in producentka Studia Finta, preko katereja je realizirala več kratkih animiranih filmov. Aktivna je tudi v Društvu slovenskega animiranega filma, ki povezuje strokovnjake s področja centralne in vzhodne Evrope.

Mladen Stilinović (1947–2016) velja za enega najbolj vplivnih in pomembnih neoavantgardnih umetnikov s področja nekdanje Jugoslavije. Po začetnem pisanju poezije in delanju eksperimentalnih filmov se od 70. let dalje posveča vizualni umetnosti. Ustvarjal je kolaže, fotografije, knjige umetnika, slike, instalacije, akcije, filme in video. Osredotočal se je na razmerja moči, ki prežemajo družbo v najgloblji ravni, ter jih prezentiral na ironičen in duhovit način. Apropriiral je slogane, fraze in metafore iz vsakodnevnega političnega govora za lastne umetniške izjave, s čimer je dekonstruiral njihov prvotni pomen.

Goran Trbuljak (1948) je hrvaški vizualni umetnik, eden od pionirjev konceptualne umetnosti, režiser in ustvarjalec animiranih filmov. Aktiven je od poznih 60. let dalje, umešča se ga v kontekst t.i. nove umetniške prakse. V svojem igrivem in ironičnem delu razmišlja o mehanizmih preko katerih je nekaj sprejeto kot umetnost. Tovrstni pristop implicira določeno moralno držo, željo ostati neodvisen od umetnostnega sistema z distanciranjem od njega in razgaljanjem njegovih principov in mehanizmov.

Leon Zuodar (1977) ustvarja v medijih risbe, grafike, slike, zina, animacije in stripa. Zanj je značilno preprosto podajanje vsebine, hipni učinek in humor. Animacije in grafike zaznamuje prepoznaven likovni jezik, ki je izpeljan iz enostavno zasnovane risbe. Zuodarjeva risba temelji na učinkoviti pripovednosti in s svojo »trash« zasnovo, podprto z estetiko, ki jo ponuja uporaba odslužene tehnologije in pokvarjenih fotokopirnih strojev, zavestno izziva norme visoke umetnosti. Je del skupine Beli sladoled, ki je bila prejemnik Nagrade skupine OHO v letu 2011.