20. 12. 2013 – 7. 1. 2014
Center in Galerija P74, Trg prekomorskih Brigad 1, 1000 Ljubljana
Vljudno vabljeni na otvoritev samostojne razstave Tomaža Furlana “Scratch the surface” v Center in Galerijo P74, v petek, 20. 12. 2013, ob 19.00 uri.
Kustosinja razstave: Barbara Sterle Vurnik
Pred otvoritvijo vabljeni ob 18.30 uri v Galerijo P74 na javni pogovor Tomaža Furlana in Barbare Sterle Vurnik.
Stroj kot proizvajalec nesmislov
Barbara Sterle Vurnik
Če bi obstajal magični gumb, bi lahko pritisnili nanj, ter morda iztirili enoličen življenjski ritem sodobne družbe. Ga ustavili, upočasnili ali prevrteli nazaj, kakor pri kakem hitrem filmskem posnetku, ko lahko šele iz distance vidimo, da je slika, ki jo sicer živimo vsak dan, v resnici precej drugačna; pre-polna nesmislov ter enih in istih dogodkov. A tega čudežnega gumba ni. Spoznanje o človekovem nagnjenju k, skorajda že absurdnemu življenjskemu slogu številnih ponavljajočih dejanj in opravil, k temu, da se človek vse bolj vede kot stroj, pa čeprav ima za vse to vse več pripomočkov in naprav, ki naj bi olajšale delo, pa je vendarle mogoče!
Tomaž Furlan, se ukvarja prav z brezkompromisnim razkrivanjem tovrstnih, skorajda patoloških stanj sodobne družbe, njenega vedenja. Od tod tudi vsi ti njegovi bizarni stroji, prav tako nesmiselni in sami sebi namen. Ustvarja jih v navalu izkušenj in spoznanj opazovanja naše družbe, ki jo z njimi karikira. Pojem stroja seveda Furlan uporablja kot metaforo, a tudi kot inovativno ustvarjalno polje za konstruiranje in proizvajanje še novih, ne videnih oblik strojev. Furlanovi stroji so v svoji funkciji in sestavi namreč izpeljani do skrajnih možnih, absurdnih meja. Pri tem se avtor osredotoča na tiste elemente, ki ključno opredeljujejo ta skupek nesmislov: enolično in neskončno mnogo ponovitev enega in istega zaporedja različnih opravil,gibov, kjer ni zaznati kakega končnega logičnega cilja. Ko Furlan izumlja nove in nove stroje aplicira na stanje, kjer se posameznik poslužuje, išče nove oblike nadomestkov za svoje delo, pri tem pa sam zapada v še hujšo lastno obremenitev .Upravljanje teh strojev postaja vse bolj neproduktivno, človeku jemlje še več časa , ga še bolj utruja in ga še bolj ukaluplja v repetitativni sistem vsakdana.
Furlan seveda skuša na čim bolj avtentičen način komentirati dejstvo, da človek vse bolj postaja stroj in hkrati prehaja v nek nov suženjski odnos. Suženjski odnos s samim sabo, z lastnimi zahtevami, življenje pa s tem postaja vse bolj le še proizvodnja »per se«. Skorajda kot v ekspresionističnem filmu Metropolis Fritza Langa iz leta 1927, v smislu tistega duhamornega in utrujajočega vzdušja preprostega človeka v razredno razdeljeni družbi. Kot bi se vračali nazaj, v neke stare, preživele družbene ureditve, le da zdaj postajamo žrtve samih sebe.
Po drugi strani pa avtor polje stroja vidi kot tudi kiparsko zelo inovativno platformo, umetniško zelo produktiven in sugestiven potencial, ki kljub svojim ciničnim in vase obrnjenim komentarjem, hkrati vodi v nove in nove skušnjave. Tu je tudi skrit nesmisel vseh nesmislov, paradoks tega začaranega kroga vzajemnega sovražnega in hkrati ljubezenskega odnosa človek-stroj. Furlanove naprave ponujajo namreč res izvirne, še ne videne oblike novih možnosti uporabe strojev za še neodkrite namene. S svojimi objekti-skuplturami-aparturami pa Furlan tematizira še nekatera pereča dejstva, ki hromijo zdravo življenje sodobnega človeka, kot je npr.potrošništvo. Ko z recikliranjem odsluženega materiala konstruira nove sisteme se vede ekološko. S tem, ko imajo njegovi objekti precej surovo podobo, brez vsakršnega dekorja, kjer estetika nastaja le na podlagi razkrivanja materiala, konstrukcije, kjer se prednost daje obvladovanju ročnih spretnosti,fizičnemu delu, poznavanju mehanike in razkrivanju tega drobovja navzven, pa se približujejo tudi duhu iz časa zgodovinskih avantgard, zlasti duhu konstruktivizma in idej, ki jih je gojil Bauhaus. Ni bleščavosti, ni vzdigovanja nad realnost je le težnja k razkrivanju resnice in kompleksnega pristopa k umetniškemu delu. Pri njegovih strojih pa se tokrat lahko končno tudi vprašamo tudi , kaj se zgodi, če bi jih razstavili ali našli razstavljene, odgovor razstava prepušča obiskovalcu.
Umetnost strojev je neusahljiv vir. Če je Da Vinci raziskoval meje človekovih možnosti, če so konstruktivisti opevali prihodnost, estetiko in funkcijo stroja in če sodobna umetnost pogosto vidi tu nov medij, pa je Furlanov stroj opredeljen kot klicaj, kritičen komentar, da je družba prispela v svojem zagonu po nadomeščanju človekovega dela z različnimi aparaturami (bodisi mehanskimi ali digitalnimi) do meje, kjer se postavlja vprašanje, ali človek v vsej svoji težnji k robotizaciji, zdaj ne postaja sam android? Čemu je stroj sploh še namenjen, če naj bi človeku olajšal življenje, v resnici pa mu ga otežuje? Odtujitev, suženjska odvisnost od nadomestkov za naše življenje, izgubljenost v množici umetnih potreb in izbir so pomisleki, ki se zastavljajo tudi ob Furlanovem najnovejšem objektu in naslavljajo javnost v smeri, da vendarle lahko ozavesti obstoječo realnost, pa čeprav brez tistega pritiska na magičen gumb.
Tomaž Furlan je dobitnik Nagrade skupine OHO za leto 2012, ki jo vsako leto podeljuje Center in Galerija P74 mladim, progresivnim vizualnim umetnikom, z namenom ovrednotiti in spodbujati mlade inovativne avtorje in njihovo umetniško produkcijo. Razstava Tomaža Furlana je plod avtorjevega dosedanjega raziskovanja in hkrati tudi plod njegovega večmesečnega študijskega bivanja letos v New Yorku, ki mu ga je, poleg pričujoče samostojne razstave v P74, omogočila Nagrada skupine OHO.
Tomaž Furlan (1978) je intermedijski umetnik najmlajše generacije. Diplomiral je na Oddelku za kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. V zadnjih letih se je predstavil na več skupinskih razstavah v Ljutomeru, na 11. mednarodnem festivalu računalniške umetnosti v Mariboru pa tudi v Ljubljani, Celju, Padovi. Med zadnjimi velja omeniti sodelovanje na razstavi U3 – 7. Trienalu sodobne slovenske umetnosti v Sloveniji v MSUM , Ljubljana in razstavi »Kiparstvo danes: Performativna telesa in okolja« v Centru sodobnih umetnosti v Celju. Tomaža Furlana zastopa Galerija P74, Ljubljana.
Program Zavoda P.A.R.A.S.I.T.E. podpirata Ministrstvo za kulturo RS in MOL, Oddelek za kulturo.
