Dominik Štibernik, Birth Or Death Of The Artist, 2024
3. – 24. 6. 2025
Galerija P74
_____
Vljudno vabljeni na otvoritev razstave Making it. Making what? Dominika Štibernika v Galerijo P74, v torek, 3. junija 2025 med 19.00 in 21.00 uro.
>Pred razstavo bo ob 18.00 uri potekal pogovor z umetnikom, kjer bo predstavil izkušnjo rezidenčnega bivanja v New Yorku, ki se je je udeležil kot prejemnik Nagrade skupine OHO. Pogovor poteka v sklopu programa Kako se prijaviti in uspeti?, z umetnikom se bo pogovarjala kuratorka Nina Skumavc.
Razstava bo na ogled do 24. junija 2025 po običajnem odpiralnem času galerije (ponedeljek – petek, 12.00 – 18.00, izven uradnih ur po dogovoru).
_____
»And that’s the day I knew there was this entire life behind things, and … this incredibly benevolent force, that wanted me to know there was no reason to be afraid. Ever.« [1]
Med bivanjem na dvomesečni rezidenci v New Yorku je Dominik Štibernik poskušal poustvariti video v vetru lebdeče, plavajoče plastične vrečke, enega najbolj prepoznavnih prizorov iz filma Lepota po ameriško. Vrečka in veter se nista obnašala, kot bi si želel, avtor pa je v video, ki je tudi na razstavi, poleg estetiziranih, poetičnih trenutkov vključil tudi kadre, ki kažejo realnost situacije – trenutke, ko gre iskat bežečo vrečko, jo ulovi, odnese nazaj in ponovno vrže v zrak v upanju, da jo bo vrtinec zgrabil na željeni način. Lepota podob vrečke v gibanju je v reducirani verziji posebej izpostavljena v novi knjigi umetnika, ki je nastala za razstavo. Banalnost geste in efemernost dokumetniranega trenutka lahko navežemo na avtorjevo prejšnjo umetniško prakso, vendar se zdi, da je dopuščanje »napak« v najnovejših delih korak naprej od Štibernikovega siceršnjega stremenja h kontroli nad situacijo ter tudi siceršnjemu perfekcionizmu.
Aktualna samostojna razstava sodi v okvir Nagrade skupine OHO. Lanskoletni prejemnik nagrade je prepričal s projektom Delo je treba poiskati (2024) – gre za prevrnjen kiparski podstavek, ki na prvi pogled učinkuje kot sedišče na sredini prostora, obiskovalcu pa se šele z obhodom dela razkrije (siceršnji) namen rabe objekta. Slednjega avtor z minimalno gesto spremeni v umetniško delo. Vprašanje umetniškega dela in njegovega konteksta sta temi, ki sta stalnica avtorjeve prakse, središče pa predstavljajo razstavne, ateljejske in ob-produkcijske spontanosti; tisto, kar je običajno v ozadju, zakulisju umetniške prakse, je povišano v umetniško delo ali gesto. Besede, s katerimi lahko opišemo dela, so efemernost, krhkost, nevidnost. V njih opažamo različne vrste sledi – konkretno na razstavi lahko vidimo sledi okvirjev (Sledi, 2022), ki v strogem, enakomernem ritmu razporejene po stenah prostora, ustvarjajo vtis, da delo umanjka, je odstranjeno. Postopno izginjanje je prisotno tudi v delih Bussines cards (2024) in Work is work (2024), kjer lahko pri prvem vidimo postopno bledenje umetnikovega žiga na poslovni vizitki, pri drugem pa fotografsko dokumentacijo postopne degradacije kvadrata iz kartona, ki je bil izpostavljen dežju.
Glavnina del na razstavi je aktualna, saj (razen Sledi) nosijo letnico 2024 ali 2025, jih je pa zanimivo gledati z mislijo na tista, ki so nastala pred bivanjem v New Yorku ter tista po njem. Kot nekakšen most med temi lahko gledamo fotografijo na »tote bag-u« – dokumentaciji avtorjevega nevidnega performansa po lanski razglasitvi, kjer leži v prevrnjenem kubusu ter na drugi strani povečano fotografijo iz rezidence. Na tej avtor prav tako leži, vendar v dnevni sobi. Če prvo zaradi asociacije kubusa na kokon lahko vidimo kot smrt-rojstvo avtorja, drugo razumemo kot »avtorja pri delu«, torej koncipiranju, saj fotografija (fototapeta) postane ozadje, podlaga za serijo belih slik, ki dajejo vtis miselnih oblačkov v stripu. Čas za delo / ustvarjanje, ki ga rezidenca omogoča umetnikom, se kaže tudi na seriji fotografij, kjer je dokumentiral izvajanje telesne vadbe, kar se običajno ne razume kot delo. Kot pravi sam :«Če je umetniška rezidenca prostor za umetniško aktivnost, lahko med umetniške aktivnosti vključim tudi vadbo«. Naslov razstave (kot dela sama) vzbuja dvojne konotacije – kako uspeti in kaj vodi do uspeha, kaj je uspeh, ter ključno vprašanje, ki ga Štibernik obravnava v svoji umetniški praksi – kaj točno je (umetniško) delo. Poleg efemernosti, sledi, praznin, ki jih avtor tako ali drugače uokvirja se z izkušnjo rezidence pridružujejo še vsakdanjosti življenja samega, kar priča o umetnikovi osvoboditvi ter novem, drugačnem, še bolj celostnem združevanju umetnosti z življenjem.
Nina Skumavc
[1] Citat iz filma Lepota po ameriško (American Beauty, dir. Sam Mendes, 1999).
_____
Dominik Štibernik (1993) je vizualni umetnik, ki je leta 2019 diplomiral iz smeri konceptualizacija prostora, na Akademiji za vizualne umetnosti Ljubljana (AVA). Pol leta kasneje je nastopil kot asistent članu skupine IRWIN – Miranu Moharju in sicer za raziskovanje materialov, produkcijo in restavriranje njegovih umetniških del. Z Miranom Moharjem tesno sodelujeta vse do danes. Njegova dela so bila razstavljena na več skupinskih ter samostojnih razstavah (doma in v tujini). Je prejemnik Nagrade skupine OHO 2024.