Foto: Tin Dožić
6. – 27. 11. 2025
Galerija P74
_____
Ian Hacking v knjigi Mad Travelers: Reflections on the Reality of Transient Mental Illnesses (1998) opisuje pomen termina »dromomanija«, po katerem nosita ime tako projekt kot razstava hrvaškega umetnika Tina Dožića. Sedaj zastarel izraz je v sredini 19. stoletja označeval danes neobstoječo psihiatrično diagnozo, ki bi jo lahko opisali kot »patološki turizem«. Najbolj znan primer oziroma prvi človek na svetu, ki so mu diagnosticirali dromomanijo, je bil francoz Jean-Albert Dadas (r. 1860), ki je impulzivno prepotoval vso Evropo – za omenjeno stanje je namreč značila neustavljiva želja po tavanju brez očitnega razloga in (celo) zavedanja (sorodno današnji t.i. disociativni fugi). Tin Dožić se v multimedijski instalaciji ukvarja z odnosi med počutjem posameznika, potovanjem in izkušnjo realnosti ter produkcijo podob, ki spremlja kakršnokoli gibanje oziroma premikanje danes.
Projekt Dromomanija (2022) je nastal na podlagi treh avtorjevih umetniških gest / akcij: plovbi po reki Savi na splavu od Zagreba do Siska, gradnji začasne gozdne koče v naravnem parku, na vrhu Medvednica v Zagrebu ter hoji po odsekih in vrhovih pohodniške poti Via Adriatica. Iz tega lahko sklepamo, da je bila glavna metoda, ki jo je avtor uporabil pri raziskavi in samem delu potovanje; to pa se izkaže za nekakšno varianto fuge oziroma dromomanije. Dožić se namenoma premika sam, po območjih, kjer išče samoto. Če tega ne izkažeta dovolj gradnja koče v gozdu ter plovba na splavu (cca. 90 km), pa je povedna odločitev za pohodniško pot, ki se razteza od rta Kamenjak do rta Oštro in se namerno izogiba poseljenim območjem. Kljub temu želja po eskapizmu in dezorientaciji ne spremenita dejstva, da je poskus pobega iz civilizacije neuspešen.
V času komodifikacije potovanj in množičnega turizma se dromomanija zdi zaželena in opazno pripomore k produkciji podob – kot dobro izpostavi Dožić v eseju Perspektiva, fuga in dezorientacija (2022)[1]: » … vizualna hiperreprezentacija zemlje pomeni le našo odmaknjenost od nje. Zdi se, da je več digitalnih fotografij krajev, kot krajev samih.« Če imamo na eni strani podobe sveta zabeležene s fotografijami na socialnih omrežjih (kot dokumentacijo naših potovanj), pa je na drugi vsak naš premik zaznan, zabeležen kot pika na zemljevidu (GPS). Ne le to – tudi naša percepcija se nadomešča s pogledom stroja. Poskusi iskanja izgubljenih prostorov, možnosti pobega v naravo so tako na nek način možni le, dokler ne razmišljamo o tem, kakšen digitalni odtis puščamo, o tem, da nikoli nismo zares sami. Kam oziroma kako lahko usmerimo pogled, da obdržimo tla pod nogami? Ali nas izguba ravnotežja navsezadnje lahko vodi k novi reprezentacijski svobodi, ki se bo počasi oblikovala na najšibkejših členih novih vizualnosti.
[1] Dostopno v angleščini na spletnem naslovu: https://akademija.whw.hr/posts/perspective-fugue-and-disorientation
_____
Tin Dožić (Reka, 1989) je diplomiral iz psihologije na Fakulteti hrvaških študijev Univerze v Zagrebu (2016) in diplomiral iz novih medijev na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu (2016). Njegova praksa se pogosto osredotoča na zvočne medije, ukvarja se s terenskim snemanjem, radiom, eksperimentalno glasbo in multimedijskimi instalacijami. Dožićevo delo temelji na raziskovanju medijev, z zanimanji za medijsko materialnost, (temačno) ekologijo, DIY kulturo, antropocen in geologijo, presečišče znanosti in umetnosti, pa tudi spanja in sanj. Razstavljal in nastopal je na različnih platformah na Hrvaškem in v tujini, tako samostojno kot v skupnih projektih. Za delo Songs for the Anthropocene je prejel nagrado Zlata lubenica na festivalu Media Mediterranea leta 2018. Bil je finalist nagrade Radoslava Putarja leta 2019 in je alumnus Akademije WHW (2019/2020). Kot del kreativne ekipe s Svenom Sorićem (vizualna podoba), Hrvojem Spudićem (vizualna podoba), Saro Salamon (video animacija) je prejel nagrado za mlade umetnike na 55. Zagrebškem salonu uporabne umetnosti. Arts and Design (2020) za vizualno podobo 30. glasbenega bienala Zagreb (MBZ). Dožić je skupaj s sodelavcem Udovčićem prejel nagrado za mladega umetnika (do 35 let) na 58. Zagrebškem salonu uporabnih umetnosti in oblikovanja (2024) za delo Šumska koliba. Je član Hrvaškega društva samostojnih umetnikov (HZSU).
_____
Kuratorka: Nina Skumavc
Avtor projekta: Tin Dožić
Sodelavci pri plovbi s splavom: Jasen Vodenica, Sven Sorić
Arhitektura koče: Mirna Udovičić
Gradnja koče: Hrvoje Đukez
3D fotografski sken Horvatovih stopnic: Branimir Tadić
Zahvale: Umetniška organizacija Format C, Ivor Glavaš, Neža Knez, Karla Lebhaft, Ivan Marušić Klif, Branimir Norac, Mirna Pavičić, Sonja Pregrad, Fran Smajli, Hrvoje Spudić, Jakov Tabula, WHW Akademija
Delo je nastalo v koprodukciji društva Domino, Galerije 90-60-90, društva Metamedija in s podporo Ministrstva za kulturo in medije Republike Hrvaške ter mesta Zagreb.
Co-funded by the Creative Europe program of the European Union within the cooperation project ACT: Art, Climate, Transition, implemented in Croatia by the Domino Association.