Foto: Tadej Vaukman
13. 2. – 13. 3. 2026
Galerija P74
______
Tadej Vaukman (r.1984) je nazadnje razstavljal v Galeriji P74 leta 2020, neposredno po vrnitvi iz njujorške rezidence ob Nagradi skupine OHO. Tedaj je v knjigarni po naključju naletel na knjigo Davida Michaela Wojnarowitza Weight of the Earth. Ameriškega umetnika prej ni poznal, vendar je njegova avtobiografija s transkripcijami zvočnih posnetkov nanj naredila izjemno močan vtis. Poistovetil se je z atmosfero, ki prežema knjigo. Wojnarowitz se je snemal v svoji sobi, v istem mestu, osamljen, celo bolan. To delo predstavlja izhodiščno točko novega projekta in trenutka, ko je Tadej Vaukman sprevidel, da mora stopiti korak naprej. Medij knjige mu je bil vedno blizu, saj je svoje fotografije večkrat predstavljal v fanzinih ali knjigah umetnika.
Sledila je fotografska serija avtoportretov, novost pa predstavlja neposreden fizični poseg v fotografijo. Avtor je na fotografijo nanesel debele nanose mešanice barve in telesne tekočine, ki v slojih prekrijejo obraz. Gre za eksperimentiranje s tehniko, s katero ustvarja minimalne razlike istih motivov. Spontanost in necenzuriranost nam vzbujata občutek, da smo znotraj pripovedi. Prevladuje nelagodje, saj se nam zdi, da opazujemo nekaj, česar ne bi smeli.
Fotografija Tadeja Vaukmana je neposredno povezana z idejo minevanja in smrti, saj podobe prej ali slej predstavljajo mrtvo materijo.Gre za njegov osebni pogled na dogodke, ki so ga najmočneje zaznamovali. Vzgajali so ga stari starši, njihov odnos je bil zaznamovan z rutino, zvestobo, kompromisi in ljubeznijo. Če smo v prejšnjih serijah in projektih gledali širšo sliko avtorjevega življenja, njegovo socialno in družbeno okolje, se sedaj bolj posveča sebi samemu. Fizično poseganje na fotografske podobe, geste ali pisave lahko povežemo z lastnim izpostavljanjem, najočitneje pa to izpostavlja z repetitivnim motivom avtoportreta.
Sam pravi:
»Nek dan sem poslušal pesem Drinking Age Camerona Winterja, ki v enem izmed verzov zelo turobno zapoje “table by the door”. To me je še bolj povezalo z mojo preteklostjo. Kot sem takrat v NYC vzel Wojnarowiczev del knjige in si ga prisvojil, da mi je pomagal. V novem primeru gre bolj za občutek sprijaznjenosti s preteklostjo, sprijaznjenostjo s seboj. To je miza pri vratih.«
______
Tadej Vaukman (1984, Dravograd) je neodvisni umetnik in fotograf. Živi in deluje v Ljubljani. V zadnjih letih je razstavljal na več samostojnih in skupinskih razstavah, samostojno z razstavami San Lorenzo, Ravnikar, Ljubljana (2024); Ritual očiščevanja, Galerija P74, Ljubljana (2020); Larry #2, Hiša kulture v Pivki, Pivka (2017); Spaghetti Boys, Galerija P74, Ljubljana (2016); Larry, GT22, Maribor (2015); in skupinskih razstavah VIII. Konvencija Blind Date, Galerija P74, Ljubljana (2025); Edvard, Cankarjev dom, Ljubljana (2024); Novo, New, Nouveau, Now,, Ravnikar, Ljubljana (2023); Viennacontemporary 2019, NSK: State in Time, Dunaj; Razstava nominirancev Nagrade skupine OHO 2019, Center in Galerija P74, Ljubljana; Nezanesljiva okolja:17 primerov sodobne fotografije v Sloveniji, +MSUM, Ljubljana (2019); Grandheroes, Guillaume Daeppen, Gallery for Urban Art, Basel, Švica (2018); Trienale sodobne umetnosti na Koroškem, Koroška galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec (2018); ZINI! Sodobna zinovska produkcija, Mednarodni grafični likovni center, Ljubljana (2017). Leta 2015 je objavil debitantsko fotoknjigo Dick Skinners, leta 2018 pa je izšla njegova knjiga Grandheroes (obe knjigi sta izšli pri Rostfrei Publishing).