Foto: Petra Šimec
8. 1. – 5. 2. 2026
Galerija P74
______
Lahko bi rekli, da koledarsko leto že tradicionalno pričenjamo s sklopom MLADI, ki predstavlja pomemben del programa Galerija P74 in je namenjen predstavljanju in promociji mladih oziroma manj prisotnih umetnic ter umetnikov. Tokrat smo po ogledu končnih semestrskih razstav na umetniških akademijah izbrali dva avtorja. Oba sta se predstavila tudi na razstavi študentov Ponjava sV (7. – 11. 6. 2025), ki je nastala na pobudo mentorjev in študentov oddelka za fotografijo ALUO in zadnji dve leti predstavlja aktualno produkcijo študentov vseh smeri. Pika Basaj končuje študij na oddelku za slikarstvo, Jernej Šimec pa na oddelku za fotografijo. Njuno delo predstavljamo na dveh sočasnih, samostojnih razstavah, ki med seboj nista povezani v smislu teme ali medija, lahko pa rečemo, da oba projekta zaznamujeta procesualnost in efemernost. Drugo leto zapored so v pripravo in izvedbo razstave vključene tudi študentke umetnostne zgodovine Filozofske fakultete v Ljubljani. Ana Jazbec, Marta Novak, Vida Šturm in Aja Topolnik so v sklopu predmeta Vaje iz moderne umetnosti II poleg ostalega prispevale obrazstavni besedili ter intervjuja z avtorico in avtorjem.
Nina Skumavc
______
Jernej Šimec: Med kamnom in tokom
Umetniški projekti se včasih rodijo iz nepričakovanih vzgibov: iz nelagodja, radovednosti in celo dolgčasa. Tako se je Jernej Šimec prvič srečal z izginulo strugo reke Túrie v Valenciji – prazno, postopoma zaraščeno črto na robu mesta, ki je po poplavi leta 1957 in kasnejši preusmeritvi reke postala prostor pozabe. Presahla nekdanja struga, ujeta med dvema avtocestama in ločena od vsakdanjega mestnega življenja, je ustvarila občutek prostora, ki je fizično prisoten, a izrezan iz družbenega toka. Vzniknila je želja, da bi ta prezrti segment mesta ponovno umestil v družbeni kontekst in iz tega se je oblikoval projekt Un banc per a València (2024/2025).
Šimec se izbrani lokaciji ni približal prek vnaprej oblikovanega koncepta, temveč intuitivno in telesno. Začel je z risanjem zemljevidov, hojo, merjenjem poti s koraki in postopnim odpiranjem dostopov do prostora, ki ga je infrastruktura odrezala od vsakdana. Ta proces je bil dolgoročen in pogosto negotov; vodila ga je predvsem vztrajna potreba po razumevanju prostora skozi fizično prisotnost. Razstavljeni zemljevidi, filmski negativi in krajinske fotografije delujejo kot vizualni dnevnik tega iskanja – pričevanje o prostoru, ki ga je mogoče gledati, ne pa preprosto doseči. Razkrivajo, da je bil projekt od samega začetka predvsem proces približevanja prostoru. Umetnikov pristop se navezuje na dokumentarno fotografijo in na prakse urbanega raziskovanja, pri katerih premikanje skozi prostor postane metoda njegovega razumevanja in obenem način njegovega obstoja.
Klop, ki jo je umetnik izdelal v Lizboni in nato prenesel v Valencijo, je bila postavljena na zadnje mesto pred popolnoma zaraščenim odsekom struge. Ni bila zamišljena kot objekt, ki bi zahteval pozornost sam po sebi, temveč kot naprava za usmerjanje pogleda – točka ustavitve, ki je za trenutek osmislila prostor, ki ga je mesto opustilo. Praznina struge najde svojo vzporednico v razstavnem prostoru, kjer vse aludira na klop, ta pa je odsotna. Odnos do prostora se nadaljuje tudi v izbiri materialov, ki so bili nabrani v lizbonskem estuariju reke Tejo. Ti materiali izvirajo iz vulkanskih bazaltov, geološko povsem drugačnih kamnin, ki zaznamujejo okolico Valencije. Razlika ne vzpostavlja simbolne povezave med mestoma, temveč poudarja specifičnost obeh lokacij: vsaka reka nosi svojo lastno geologijo, svojo zgodovino in svoj način oblikovanja prostora.
Preko dolgotrajnega iskanja prostora in dokumentiranja procesa se Šimec umešča v tradicijo site-specific umetniških projektov, kjer je izbira kraja, odzivanje nanj in minljivost posegov enako pomembna kot končni objekt. Od šestdesetih let dalje prostor v umetniških praksah ni več razumljen zgolj kot prizorišče, temveč kot dejavnik, ki poseg oblikuje in usmerja. Umetniški posegi so tako podvrženi času, naravnim procesom in entropiji. Objekti v prostoru se spreminjajo ali izginejo, kar umetniku omogoča, da (ne)namerno preigrava paradigmo perpetualnosti umetniškega predmeta.
Po petih mesecih je poplava klop odnesla. Pričakovana, a vseeno prezgodnja vrnitev vode je potrdila, da je vsak poseg v krajino začasen. Minljivost pri tem ni izhodišče projekta, vendar je bila zaradi izbrane lokacije neizogibna okoliščina – nekaj, česar umetniški poseg ne more in tudi ne želi obvladati. Izginotje klopi zato ni označilo naznanilo konca projekta, temveč njegov logični nadaljnji korak – prehod v fazo, v kateri odsotnost postane enako pomemben del objekta kot njegova nekdanja prisotnost. Razstavljeni materiali in dokumentacija tako ne delujejo kot rekonstrukcija, temveč kot sledi procesa: od prvega približevanja prostoru, do kratkega trajanja klopi in njenega izginotja v poplavi.
Un banc per a València odpira razmislek o tem, kako umetnost biva v nestabilnih, nedostopnih in spreminjajočih se krajih ter kako se delo nadaljuje, ko izgubi svojo materialno obliko. Temelji na povezovalni gesti med človeškim stikom, ki se sooča s prostorsko nedostopnostjo, in ponovnim prisvajanjem prostora, ki ga je narava vzela zase.
Ana Jazbec, Marta Novak
______
Jernej Šimec (1997) je vizualni umetnik in fotograf, čigar delo se osredotoča na presečišče fotografije, kiparstva in performativnih praks. Diplomiral je na ALUO v Ljubljani, kjer trenutno končuje magistrski študij fotografije, svoj interdisciplinarni pristop pa je poglobil s študijskimi izmenjavami v Varšavi in Lizboni. Tam je svoje področje delovanja razširil na hojo kot umetniško metodo in prostorsko intervencijo kot kiparsko prakso. V njegovi umetniški praksi hoja deluje tako kot estetska strategija kot tudi konceptualni okvir za prostorsko raziskovanje, ki ga beleži skozi različne medije. Njegova dela delujejo kot vizualne in materialne sledi gibanja, eksperimentirajo s tehnikami vizualno-prostorskega kartiranja in preučujejo odnos med telesom in pokrajino.
______
Intervju z Jernejem Šimcem (pdf)
Intervju sta pripravili Ana Jazbec in Marta Novak.