slo | eng

Center in Galerija P74

Sound Explicit 2006

LOLITA LIBRE: “KJE JE GROM?”

torek 13. 6. 2006, ob 21.00 uri
Center in Galerija P74

LOLITA LIBRE:
Primož Simončič
Marjan Stanič
Iztok Vidmar
Matjaž Manček
Tomaž Grom

Štirje glasbeniki v iskanju petega in peti glasbenik v iskanju prvih štirih. S pomočjo vseh možnih in nemožnih zvokov, zvočnih pripomočkov in celo glasbil.

Lolita Libre je odprti glasbeno-improvizacijski projekt v režiji prekaljene ljubljanske jazz-rock-groove zasedbe Lolita. Razširjena in fleksibilna postava Lolite Libre je začela svojo raziskovalno pot na odru cerkljanskega jazz bara “Pr’Gabrijelu” februarja 2003, zatem pa s svojo nepredvidljivo, svobodno igro navduševala še publiko metelkovske Gromke (februar in april 2003), beograjskega SKC-ja (april 2003), Cankarjevega doma (maj 2003) in Prešernovega KUD-a (december 2003).

Ob zadnjem koncertu iz ciklusa nastopov Lolite Libre (leta 2003) je izšel tudi dvojni CD “NERO E BIANCO” s koncertnimi posnetki iz dveh koncertov v klubu Gromka na katerih so sodelovali:
Ventzislav Blagoev (trobenta, krilovka),
Tomaž Grom (bas & računalnik),
Jessica Lurie (alt saksofon, flavta, vokal, igračke),
Matjaž Manček (el. kitara),
Primož Simončič (alt &sopran saksofon),
Marjan Stanič (tolkala),
Iztok Vidmar (el. bas)

Iz predgovorov k dvojnem CD albumu Nero e Bianco projekta Lolita Libre:

Po 16 letih delovanja se je Lolita odločila odpreti sodobnejšim in svobodnejšim zvočnim, instrumentalnim in strukturnim možnostim, s tem, da so povabili v svoje jedro prav tako odprte in kreativne domače in tuje glasbenike in skupaj z njimi začeli kreativno širiti lasten in tudi slovenski godbeni prostor. Projekt Lolita Libre je posegel v Lolitino prepoznavno godbeno zmes, ki je vedno temeljila na konkretnem groove-u, popularno-glasbeni strukturi ter zavezanosti sicer nad- in večžanrskim, a oprijemljivim godbenim vzorcem. Na tej svoji razpoznavni igri sicer še deloma vztrajajo, vendar pa so se jo lotili na zadnjih koncertih krepko razrahljati. Skupaj z gosti, ki jim je takšno godenje domače, so se lahko Lolita tako resnično približali razgrajevanju vsega oprijemljivega in klišejskega v godbah, katere je čutiti v njihovem preteklem in sedanjem početju. Osnovno vodilo pri tem jim je bila vsekakor živa igra temelječa v glavnini na spontani in trenutni, improvizirani zvočni gradnji. Ob tem pa so, na podlagi lastne muskontarske intuicije in ustvarjalnosti ter trenutne inspiracije oziroma predhodno ne ravno strogo predvideno, vdahnili svoji muziki določeno razsežnost ekonomične in reduktivne, na mnoge momente minimalistične in v glasbenih detajlih zelo inspirativne ter sveže raziskujoče, a še vedno zelo lolitovsko vabljive zvočnosti.

David Verbuč, Radio Študent

Zasedba je leta in leta vajena, da igra “naučene”, “naštudirane”, “spiljene” “skladbe”. Če se potem na lepem odloči za improvizacijo – oziroma za instantno komponiranje; za novo, sveže, druge sorte tveganje na odru – to postori iz dveh temeljnih zgibov, ki ju niti ne moremo imenovati “razloga”. Za kaj takšnega sta namreč preigriva, preveč vpisana že v sam način godbenega podjetja, kakor ga pri zasedbi poznamo od prej. Takšna je Lolita, eden redkih ansamblov iz bližnje okolice, pri katerem odločitev za improvizacijo ne more biti umik ali beg – prej je dobesedno kulturnopolitična gesta; implikacija svoje lastne zgodovine; poostreno avtoreferenčno branje vedno ohlapnega spomina na to, kakšna naj bi bila godba, da se ne pusti ujeti nikomur in nikdar. In Lolita ima v svojem imenu pač vpisano neulovljivost; takšna je hočeš-nočeš njena muhava pot. Kulturne politike na Lolitini “uhojeni prelomnici” ne omenjamo kar tako, ampak naklepoma, da poudarimo njen izjemen pogum v času, ki na uradnih ravneh postaja bolj in bolj stiskaški, krčevit, papirnat, nemogoč. Sili k uporu, k dokumentaciji, h kreaciji nove vrste, k zasedanju odrov, špelunk, k muzičnemu skvotu, če hočete. In katera dva sta tista temeljna zgiba z začetka? Nikdar izgovorjena povezanost na sceni in nepretenciozno iskanje drug drugega brez velikih besed.

Miha Zadnikar, klub Gromka

Dodatni info: www.ljudmila.org/lolita/lolitainfo.htm
Fotke: www.ljudmila.org/lolita/LolitaPhotos900kb/
mp3ji: www.ljudmila.org/lolita/mp3


MIHA CIGLAR: TASTES LIKE …
zvočni performans za računalnik, katodni monitor, mešalno mizo in človeško telo

Torek 19. 9. 2006, ob 21.00 uri
Center in Galerija P74

Tastes like… temelji na konceptu pred-empiričnega pristopa, ki ga za razliko od eksperimentalnega ne zaznamuje naključno iskanje subjektivnih estetskih vrednot. Izpostavlja se materialna resnica oz. realnost tehnoloških primankljajev, premeščenih v – kot centralno definirano – vlogo ugodnih stranskih učinkov. Kompozicijski posegi so zreducirani na manipulacijo atomarnih delcev, ki – kot že apriorno tolmačenje pojma: “elektronska umetnost” sugerira – predstavljajo objekte prve in osnovne instance izraznega spektra = zavestnega usmerjanja elektronskega gibanja. S širjenjem čutnih vtisov generiranih s transformacijo: [: vidno “slišno ” čutno (fizična bolečina) :] ter s prevrednotenjem njihovih prioritet pri procesu kompozicije oz. improvizacije je v ospredje postavljena ideja o dekonstrukciji tako lokalnega kot tudi globalnega ritma tenzije in resolucije. Tako se navidezna linearnost klasičnega dramaturškega loka ukloni čutnim (fizičnim) vtisom, s čimer se omeji tudi glasbenikova prosta volja pri definiciji celostne zvočne podobe ter pozicioniranju posameznih zvočnih dogodkov na časovno os v odvisnosti estetike slušnih vtisov.

Delo je realizirano z instrumentom, v katerega so vpleteni računalnik, mešalna miza, katodni monitor in glasbenikovo telo. Z neobičajnim povezovanjem je implementiran analogno-digitalni oscilator, čigar glavni parameter je variabilna potencialna bariera pogojena z razdaljo med glasbenikom in sevajočim monitorjem. Ves slišen zvok – v svoji primarni obliki izmeničnega električnega toka – prepotuje hkrati tudi glasbenikovo telo, kar prispeva povratno informacijo v fizični obliki ter tako zagotavlja prioritetno referenco pri nadaljni izbiri izraznega materiala. Sistem povratne vezave (feedback) je tako obogaten s komponento “makro spomina” kar zagotavlja kompleksne oblike glasbenega stavka že v “pred-kompozicijski” oz. ekspozicijski fazi.

Miha Ciglar (Maribor) je skladatelj in zvočni umetnik. Študira na Akademiji za glasbo in gledališče v Gradcu (Avstrija). Od leta 2001 se predstavlja z lastnimi skladbami za saksofon, kitaro, vibrafon, elektro-akustičnimi in interaktivnimi plesnimi performansi, računalniško glasbo in avdio-vizuelnimi inštalacijami na različnih umetniških festivalih po celem svetu.

www.ciglar.mur.at


TILT
Tomaž Grom – kontrabas
Tao G. Vrhovec Sambolec – elektronika v živo (Max/Msp)

Torek, 24. 10. 2006 ob 21.00 uri
Vstop prost!

TILT je eden najbolj vznemirljivih, aktivnih in naglo razvijajočih se eksperimentalnih glasbenih projektov zadnje čase pri nas. Temelji na eksperimentiranju z zvokom, igrivo raziskuje relacije med akustiko in elektroniko in uspešno združuje energično impulzivnost živega nastopa z ustvarjalno premišljenostjo strukturiranega pristopa h glasbeni kreaciji.

Projekt se osredotoča na ustvarjanje zvočnih tekstur in glasbenih struktur s pomočjo digitalnega procesiranja zvoka v živo. Ta postopek po eni strani spreminja in siri ekspresivni razpon instrumenta, po drugi strani pa postavlja instrument v drugačen akustični kontekst, kar nato zahteva drugačen način samega igranja nanj. TILT se giblje na meji med akustičnim in elektronskim, ju združuje, zoperstavlja in včasih medsebojno izključuje.

Nastop bo hkrati tudi dodatna promocija nove zgoščenke TILT, ki bo 21.10. izšla pri naglo uveljavljajoči se ljubljanski eksperimentalni založbi L’innomable (www.linnomable.com). Na zgoščenki je izbor dveh zvočno najuspešnejsih izidov, nastalih v koncertnih situacijah; koncert na mednarodnem festivalu improvizirane glasbe v Alicante-ju in koncert v Moderni Galeriji v okviru razstave U3 leta 2004.


IRENA TOMAŽIN
solo zvočni performans

Sreda 7. 11. 2006, ob 21.00 uri
Vstop prost!

Irena Tomažin v svojih glasbenih dogodkih raziskuje glas. Gre za srečanje glasu, ki nastaja na licu mesta, in za posnetke glasu na diktafonih. Drug drugemu so potujeni dvojniki, ki skupaj tvorijo mešanico glasovnih skulptur in skic. Gre za preplet različnih glasov, ki bolj kot v glasbenem smislu, nagovarjajo v svojih pripovedih, saj pesmi, ki nastajajo iz posameznih fragmentov, uglašujejo dialoge med njimi.

Irena Tomažin se je s svojim solističnim zvočnim performansom letos med drugim predstavila tudi v okviru gostovanja Ljubljanske glasbene eksperimentale na festivalu Club 5 na Dunaju ter v okviru serialke Oscilacije v ljubljanski Mali galeriji.