Marjetica Potrč, Marija Mojca Pungerčar, Small but dangers, Dejan Habicht, Sašo Vrabič, Gorazd Krnc, Žiga Kariž, Marko Pogačnik, Lada Cerar, Tadej Pogačar, Uroš Potočnik, Tanja Lažetić, Vesna Bukovec, Miha Štrukelj, Metka Zupanič, Bojan Salaj, Polonca Lovšin, Tomaž Furlan, Matej Stupica

Uroš Potočnik, Suženj in lovec na glave

Vljudno vabljeni na praznovanje 15. obletnice delovanja Centra in Galerije P74 in odprtje razstave “20 za 15″ v novih prostorih na Trgu Prekomorskih brigad 1 v Šiški (stavba Občine Šiška) v petek, 3. 2. 2012 ob 19.00 uri.

Na razstavi sodeluje dvajset domačih umetnic, umetnikov in umetniških skupin več generacij, ki so v zadnjem desetletju in pol z inventivnim ustvarjanjem odločilno zaznamovali domačo umetniško sceno.

Ob otvoritvi napovedujemo spremljevalni program vodstev, pogovorov in izid nove knjige.

V prvem tednu napovedujemo:

Petek, 3. 2. 2012, ob 20.00 uri
Izid nove publikacije “Stari mojstri”.
Knjiga “Stari mojstri” je izšla ob razstavnem projektu Zdenke Badovinac, ki je nastal v okviru projekta “Gostimo Moderno” in je predstavil legendarne vizualne ustvarjake in ustvarjalce iz širše regije, ki vstopajo v osmo ali deveto desetletje kreativnega življenja.
Galerija P74, Trg Prekomorskih brigad 1, 1000 Ljubljana

Torek, 7. 2. 2012 ob 18.00 uri
Vodstvo po razstavi “20 za 15″
Galerija P74, Trg Prekomorskih brigad 1, 1000 Ljubljana

Sreda, 8. 2. 2012 ob 18.30 uri
Okrogla miza /
Slovenske galerije na sejmih sodobne umetnosti: Stanje in perspektive
Sodelujejo: Barbara Čeferin (Galerija Fotografija), Tevž Logar (Škuc), Tadej Pogačar (Galerija P74), Dejan Sluga (Galerija Photon).
Galerija P74, Trg Prekomorskih brigad 1, 1000 Ljubljana
Vstop prost.

—

O Centru in Galeriji P74
Vzpostavitev Centra in Galerije P74 v Ljubljani pred petnajstimi leti je prinesel nov model umetnostne institucije, drugačne metodologije produkcije razstav, hkrati pa tudi pomemben premik od klasične objektivne razstave k bolj diskurzivnim oblikam delovanja. S periferno pozicijo v mestu, t.j. na njenem robu, med urbanim in ruralnim, Center in Galerija P74 zaseda ključno strateško lego.

V zadnjih letih je P74 odigral odločilno vlogo pri ustvarjanju celovite kulturne ponudbe, novih povezav, sodelovanja med umetniki in znanstveniki, vključevanja ter izobraževanja v kulturno degradiranem okolju. S senzibilnim odnosom do lokacije in lokalnih problemov, ter hkrati z intenzivnim mednarodnim povezovanjem je Center in Galerija P74 vzpostavil nov prototip modela neodvisne kulturne inštitucije, ki zagovarja glokalni pristop in razumevanja kulture, okolja in medsebojnih odnosov. Ljubljani je ponudil ponoven razmislek o modelu nevladnih kulturnih inštitucij in novi vlogi neodvisnih centrov sodobne umetnosti in sodobne kulture v novem stoletju.

Že otvoritveni projekt “Za kvaliteto življenja” (1997) – sodelovale so umetnice Marija Mojca Pungerčar, Alenka Pirman, Maja Licul, Ana Marija Šmajdek in kustos Tadej Pogačar – je problematiziral svoj institucionalni okvir in odnos umetnik/kustos in od publike zahteval neposredno sodelovanje.
(Publika je morala ob vhodu izpolniti vprašalnik na podlagi katerega je določila svoj osebnostni tip – kot v testih popularnih lifestyle revijah; v skladu z njim je bila nato deležna “barvne terapije”, t.j. obsevanja z barvno svetlobo. Poleg tega so bili deležni refleksoterapije in navodil za hujšanje. Razstavni artefakti so bili razstavljeni v premišljenem medsebojnem odnosu, več jih je temeljila na dogodku, skupni rabi in kritičnem prevpraševanju.)

Program Centra in Galerije P74 se je v prvem letu delovanja usmeril v izobraževalne programe delavnic, ki so temeljile na odprtosti in medgeneracijskem povezovanju. Povezovale so domače vizualne in intermedijske umetnike različnih generacij, ki se niso poznali, v skupno ustvarjanje in učenje. Začetke so zaznamovali programi sistematične podpore najmlajši generaciji umetnic in umetnikov; več generacij vizualnih in intermedijskih umetnikov je v P74 pripravilo svoje prve ali zgodnje projekte mdr. Sašo Vrabič, Žiga Kariž, Gorazd Krnc, Miha Štrukelj, Arjan Pregel, Jaka Železnikar, Lada Cerar, Vesna Bukovec, Metka Zupanič, Nika Oblak, Tanja Lažetić, Dejan Habicht, Matej Stupica, Uroš Potočnik, Matej Pečnikar idr.

Leta 2006 je Galerija P74 v sodelovanju z ameriškimi partnerji ustanovila “Nagrado skupino OHO” (nagrada je del širše mednarodne mreže Young Visual Artist Award), neodvisno nagrado, ki je namenjena podpori in promociji mladim kreativnim vizualnim umetnikom (do 35. leta). Nagrada predstavlja osrednjo neodvisno nacionalno nagrado za mlade ustvarjalce.

V naslednjih letih so v Centru in Galeriji P74 razvili številne interdisciplinarne diskurzivne projekte, mdr. projekt “Lipa iz Šentvida2 Michaela Ilga (1999); “Okus po mestu” (1999; v sodelovanju z Galerijo Škuc); “Tongue:Jezik” Petra Walsha in Deidre Hoguet (2003); “Lokalna problematika” Vesne Bukovec (2003); “Ready to Change” Polonce Lovšin in Urške Jurman (2004); “Neformalne ekonomije” (2006); “Umetnost kot raziskava” (2007); “Javni fenomeni” Temporary Services (2007); “Renaming Machine” Suzane Milevske (2008-2010). Ti projekti so se na križiščih različnih disciplin ukvarjali s temami kot mikro-lokalno, centralno/periferno, jezik in ideologija, direktna participacija, samoorganizacija, energetske alternative, neformalni modeli ekonomije, transformacija javnega prostora ipd. Spremljala so jih predavanja, predstavitve, okrogle mize, pogovori in prezentacije, ki so privabile širok krog strokovne in splošne javnosti.

V petnajstih letih se je v P74 zvrstilo več kot 300 razstavnih dogodkov, predavanj, pogovorov, delavnic in koncertov na katerih je sodelovalo več kot 700 umetnic in umetnikov, kustosov, predavateljev, strokovnjakov.

V P74 so se Ljubljani predstavili pomembni mednarodni ustvarjalci kot so Hito Steyerl (Berlin), Pablo Helguerra (New York/Mexico City), Michael Ilg (Berlin), Temporary Services (Chicago), Peter Walsh (New York), Jenny Perlin (New York), Paula Roush (London), Yona Friedman (New York), Carla Accardi (Rim), Geta Bratescu (Bukarešta).

Prvič so samostojno v P74 v Ljubljani razstavljali najpomembnejših avtorji iz regije: Sanja Iveković, Goran Trbuljak, Dalibor Martinis, Grupa 143, Dan & Lia Perjovschi idr.

Pri organizaciji in pripravi programov so sodelovali številni domači in tuji kustosi: Katia Angelova, Sarah Carrington, Sophie Hope, Christian Kravagna, Julia Schaeffer, Branka Stipančić, Darko Šimišić, Suzana Milevska, Jotte Jull Petersen, Miško Šuvaković, Zdenka Badovinac, Urška Jurman, Dunja Kukovec, Bojana Piškur, Igor Španjol, Barbara Sterle Vurnik, Igor Zabel idr.

Center in Galerija P74 je v zadnjih letih odigral osrednjo vlogo pri popularizaciji knjige umetnika. V letu 2003 je bila zasnovana “Zbirka knjig umetnika Zavoda P.A.R.A.S.I.T.E.”, (danes z okoli 400 enotami domačih in tujih umetnikov) in v letu 2007 izobraževalni program “Seminar knjige umetnika”, s predavanji, delavnicami in razstavami. Center in Galerija P74 uspešno popularizira domačo produkcijo knjig umetnika na razstavah in na številnih mednarodnih sejmih knjig umetnika v Parizu, Bruslju, Londonu, Berlinu in New Yorku.
Poleg vizualne in intermedijske produkcije Center in Galerija P74 uspešno pripravlja program eksperimentalne glasbe. Že v letu 2003 so lansirali ciklus koncertov in glasbenih dogodkov inovativne in eksperimentalne glasbe “Sound Explicit”, ki je do danes predstavil več deset glasbenih ustvarjalcev.

Center in Galerija P74 je bil v letu 2006 nagrajen z nagrado “Zlato gnezdo” za uspešno, inovativno in prodorno delovanju na področju sodobne umetnosti.

Program Zavoda P.A.R.A.S.I.T.E. podpirata Ministrstvo za kulturo in MOL, Oddelek za kulturo.

—

Kontakt:
Zavod P.A.R.A.S.I.T.E.
Center in Galerija P74, Trg Prekomorskih brigad 1, 1000 Ljubljana
www.zavod-parasite.si
www.kapsula.si
p74info@volja.net
m: 040 370 199

Galerijske ure:
ponedeljek – petek 11.–15. ure, 16.–20. ure
sobota, nedelja zaprto

CODE:RED se vrača na mesto zločina.
Dobro desetletje mineva od predstavitve projekta CODE:RED na 49. Beneškem bienalu sodobne umetnosti (2001) in sedaj se vrača v Galerijo A+A v Benetke s promocijo knjige CODE:RED.

Na promociji sodelujejo: Suzana Milevska (teoretičarka umetnosti, predavateljica), Carla Corso (direktorica in ustanoviteljica CDCPI), Daniela Mannu, Pia Covre.

Knjiga CODE:RED vsebuje teoretične eseje s področja študij spola, feminizma, zgodovine gibanja seksualnih delavk, boja za človekove, boja za socialne pravice in samoorganiziranja urbanih manjšin.
Knjiga CODE:RED poleg tega prinaša ključne dokumente o dolgoletnem projektu CODE:RED (1999/2000 – danes) njegovih strategijah, javnih intervencijah, neformalni ekonomiji, ipd.
V knjigi so prvič objavljeni številni vizualni dokumenti kolaborativnih projektov iz akcij iz Sao Paula, Benetk, Madrida in New Yorka.
Besedila so prispevale Ane Lopes, Pie Covre, Gabriele Silve Leite, Suzane Milevske, Marie do Mar Castro Varela in Nikite Dhawan, Mamen Briz, Mojce Pajnik, Melisse Ditmore. Knjigo je uredil Tadej Pogačar, angleško lekturo sta opravila Rawley Grau in Jana Wilcoxen. Grafično jo je oblikoval Ajdin Bašić.

Knjigo je izdal Zavod P.A.R.A.S.I.T.E. ob podpori Erste Foundation, Ministrstva za kulturo in MOL, Oddelka za kulturo.
Več informacij o knjigi

Matej Pečnikar je slikar najmlajše generacije, ki se v zadnjih letih intenzivno vstopa v javnost.
Za njegovo umetniško produkcijo je tipična strukturiranost in uniformiranost slikarskega nosilca:
Npr. vse slike zadnje serije so narejene na platna enake velikosti, posamezni kosi pa sestavljajo večje kompozicije.
Slikovne kompozicije Mateja Pečnikarja spominjajo na zasebno zbirko upodobljenih fragmentov iz živalskega sveta in sveta narave – takorekoč na wunderkamer – brez očitne sistematike.
Pečnikar upodabljajoča motivika se giblje od mikro pogledov živih organizmov do makro kadriranj psihaledičnih pejsažov.
Upodobitve insektov avtorja asociirajo na človeško civilizacijo (npr. mesto-mravljišče). Številnim živalskim upodobitvam se pridružujejo samotne, skoraj virtualne pokrajine z redkimi drevesi.
Čeprav so kompozicije preproste, je tematika slik zahtevnejša, kot vse na prvi pogled razkriva.
Preko simbolov, vzorcev, pisanih, ritmičnih črtastih podlag umetnik nakazuje na koncept cikličnosti, repetitivnosti, ponavljanja ter na relacije med duhovnostjo in podzavestjo. Umetnik sam poudarja, da uprizorjeni motivi tako ne poskušajo reprezentirati zunanjega sveta, temveč se osredotočajo na notranjega; kompozicije so centralne, podobe grafične, stilizirane, arhetipske s poudarkom na barvnih kontrastih.
Matej Pečnikar je obiskoval srednjo šolo slikarstva in dekoracije “Instiuto d’arte Max Fabiani” v italijanski Gorici in študij nadaljeval na Akademiji “Belle arti di Brera” v Milanu (1995-1997) in slikarski Akademiji na Dunaju (1998-2001). V zadnjih dveh letih se je samostojno predstavil v Galeriji Kibela in Media Nox v Mariboru ter v Galeriji Pasaža in Mestni hiši MOL v Ljubljani. Sodeloval je na več skupinskih razstavah v Kilkennyju (Irska), Sydneyu, Dunaju in Novi Gorici.

Vabljeni na spremljevalni program ob delavni retrospektivi Dejana Habichta 200 motelov, revolucija, retrospektive in temna zvezda.
Napovedujemo serijo avtorjevih vodstev po razstavi in ekskluzivne filmske projekcije:

Četrtek, 19. januar 2012 ob 18.30 uri
Vodstvo po razstavi in filmska projekcija filma Franka Zappe, 200 motels.

Torek, 24. januarja 2012 ob 18.30 uri
Vodstvo po razstavi in filmska projekcija filma Sergia Leonea, Giu La Testa.

Sobota, 28. januar 2012 ob 18.30 uri
Vodstvom po razstavi in projekcijo filma Johna Carpenterja
in Dana O’Banonna, Dark Star. Zatvoritev razstave.

Razstava “200 motelov, revolucija, retrospektive in temna zvezda” je poskus delovne retrospektive tega vsestranskega avtorja srednje generacije. Razstava problematizira proces zgodovinjenja in samozgodovinjenja, historične naracije ipd.
Ob pripravi razstave je Dejan Habicht zapisal:
“V romanu Skrivnostni plamen kraljice Loane (Umberto Eco, 2004) glavni junak, zaradi možganske kapi, izgubi epizodni spomin. To pomeni, da zna govoriti, voziti avto, svojega imena ne ve, zna pa ga zapisati. Spomni se gore citatov iz knjig, ki jih je prebral, filmov, ki jih je videl, ne spomni pa se ne žene, ne otrok, ne vnukov in čisto ničesar iz svoje privatne zgodovine. Z upanjem, da bo spomine obnovil, se loti trivialne literature, ki jo je prebiral kot otrok. Metoda temelji na predpostavki, da intimno osebnost konstituiramo na virih, ki bolj vplivajo na naša čustva kot na razum. Seveda je takšno pojmovanje preprosto, ker pojmuje človeka kot stroj za katerega popravilo potrebujemo le dober načrt. ……Razstavo vpenjam med filmske reference, ki so me v mladosti zaznamovale: 200 motelov (Frank Zappa, 1971) revolucija, kot jo je komentiral Sergio Leone (Giu La Testa, 1971), retrospektive, ne kot obujanje spominov temveč dobesedno gledanje nazaj, kakršnega vidimo v Wendersovi Zgodbi iz Lisbone (1994), v Temni zvezdi (John Carpenter & Dan O’Bannon, 1974).”

Glavnina del na razstavi bo realizacija konceptov, ki so ostali kot usedlina v spominu (najstarejši iz leta 1975). Variirajo od prvega dojetja učinka potujitve, razbiranja subverzivne narave formalnega branja, užitka v igranju z jezikom, preko referiranja na vzore iz umetnosti in popularne kulture, do čistega izražanja svetovnega nazora. Na razstavi bo okrog 60 del: videov in fotografij, knjig in puzzlov, risb, grafik in ready-madeov.
Dejan Habicht je fotograf, konceptualni umetnik in publicist. Študiral je filozofijo in etnologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani (1978-1984), diplomiral iz etnologije (1984). Med leti 1987 in 2000 je delal kot samostojni fotograf, od leta 2002 pa kot fotograf v Moderni galeriji v Ljubljani. Je član uredništva revije Fotografija (1997-2007) in avtor več fotografskih delavnic za otroke in odrasle v zavodih Famul Stuart, Zavod Malči Beličeve in Moderna galerija.
Besedila in fotografije je objavljal mdr. v revijah Ambient/Jana, Ars vivendi, Fotografija, Hiše, Oris (Zagreb), Revolver (Frankfurt na Majni), Tribuna. Na njegovo delo so vplivali fotografija nove stvarnosti in dejavnost Lomographic Society International, med slovenskimi fotografi J. Kološa-Kološ in B. Gaberščik, med tujimi fotografi in umetniki S. Shore, B. in H. Becher, G. Richter, A. Hütte.
Aktiven je tudi v mediju knjige umetnika, kjer je v zadnjem času izdal več edicij:
“12 dolgočasnih pesmi”, “One Gasoline Station”, “Please”, “American Bar”, “Lesorezi”, “Končne postaje” idr. Sodeloval je na številnih pomembnih mednarodnih razstavah in prireditvah doma in v tujini.
V okviru razstave Dejana Habichta bomo organizirali bogat spremljevalni program javnih vodstev in delavnic za otroke.

Vabljeni na otvoritev razstave in izid nove knjige umetnika “Metal” v KAPSULO, Podhod Ajdovščina 1, 1000 Ljubljana v sredo, 21. decembra 2011 ob 19. uri.

Miha Koron je fotograf mlajše generacije, ki v zadnjih letih obsesivno in sistematično dokumentira protagoniste metalne scene. Razstava v KAPSULI prinaša izbor najzanimivejših fotografij zadnjih let.

Ob razstavi najavljamo še izid nove knjige umetnika Mihe Korona “Metal”, ki jo je strokovna komisija izbrala na javnem razpisu za novo knjigo umetnika v letu 2010. Knjigo je oblikoval Boris Balant, tiskana pa je bila v tiskarni Formatisk. Obsega 48 strani in je izšla je v produkciji Zavoda P.A.R.A.S.I.T.E., v nakladi 100 izvodov.

“Metal” je na voljo v Centru in Galeriji P74, KAPSULI in HIŠI SANJAJOČIH KNJIG, Trubarjeva 29, Ljubljana. Mednarodni distributer edicije je MOTTO.

Ajdin Bašić rojen leta 1978 v Sarajevu. Po študiju grafičnega oblikovanja na Akademiji za likovno umetnost v Sarajevu je diplomiral na Oddelku za oblikovanje, Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Med leti 1996 in 2000 je sodelaval s sarajevskim Centrom za sodobno umetnost (SCCA) in njegovim multimedijskim centrom pro.ba. Od leta 2004 deluje kot svobodni oblikovalec. Oblikuje knjige in kataloge ter spletne predstavitve za umetnike in kulturne inštitucije v Sloveniji in tujini.

Ajdin Bašić bo v svojem predavanju predstavil svojo aktualno produkcijo knjig, ki jih je v zadnjem času zasnoval za različne kulturne in umetnostne institucije.

Predavanje Ajdina Bašića je zadnje v vrsti letošnjih predavanj izobraževalnega programa “Seminar knjige umetnika 2011”.

Vabljeni!

Vabljeni na ekskluzivno razstavo tiskanih edicij Založbe LUBOK iz Leipziga v četrtek, 15. 12. 2011 ob 20.00 uri v Center in Galerijo P74, Prušnikovo 74, Ljubljana.

Lubok 10, Christoph Ruckhäberle ur., Lubok Verlag 2011

Založbo Lubok (Lubok Verlag, Leipzig) je ustanovil leta 2007 umetnik in založnik Christoph Ruckhäberle. Od leta 2007 založba vabi deset umetnikov letno, da pripravijo projekt knjige umetnika v tehniki linoreza. Knjige so tiskane z originalnih plošč v tiskarni, na stare preše v nakladi med 300 in 1500 kopij. Pri založbi želijo izdajati knjige po dostopnih cenah, saj želijo, da knjiga ostane demokratičen medij dosegljiv najširši publiki.
Poleg knjig umetnika Lubok tiska tudi umetniške monografije. Širitev izdajateljskega programa z offset tiskom ponuja nove možnosti avtorjem, ki delujejo v mediju fotografije, risbe in konceptualne umetnosti.
Založba Lubok je reden gost na najpomembnejših sejmih neodvisnih založnikov knjige umetnika. V letu 2010 je bila kot posebni gost vabljena na sejem Art Basel v sekcijo Off Press. V zadnjih letih so za svoje delo prejeli več priznanj in nagrad.
Razstavo Založbe Lubok smo pripravili v sodelovanju z založbo LUBOK. Razstava je del programske enote BLIND DATE, ki se posveča popularizaciji knjige umetnika in njeni podpori.

www.lubok.de

Izbrane knjižne edicije bodo na voljo po posebni prednovoletni ponudbi.

Vabljeni!

Kustosinja razstave: Barbara Sterle Vurnik

“In potem sem se zbudila …”

Video produkcija Maje Hodošček, dobitnice nagrade OHO za leto 2010, v kontekstu katere se tokrat tudi predstavlja v Galeriji P74, se večinoma usmerja v navidez marginalne a zelo delikatne osebne in družbene teme. Predvsem jo zanimajo vprašanja povezana s položajem ljudi, odrinjenih na rob na račun vladajočega kapitala. Če je v svojih preteklih delih posegala v polja migrantskih delavcev (Promised Land,2010, zanj je tudi prejela nagrado OHO), starajoče populacije (Landscape, 2009-2010), potrošništva ali želje kot umetne potrebe (Instant Happines, 2008) ter militarizma (Raw material, 2010), se v svojih dveh video delih na razstavi intenzivno dotika zlasti tistih, še posebej intimnih vsebin povezanih z omenjeno socialno problematiko. Avtorica tu namreč predeluje zelo osebna vprašanja posameznikovega pogleda zlasti na pojme sreče, želje, sanj in pričakovanj in iz tega izhajajoče osebne svobode. Problematiko skuša podati v vsej njeni možni relativnosti, zato je ne podaja enoznačno ampak ji sledi dvosmerno; svobodo kot občo vrednoto tako obravnava v kontekstu omenjenih elementov torej tako z vidika njenih odprtih možnosti in prednosti kot tudi z vidika njenih potencialnih omejitev in slabosti.

Razstava, ki je koncipirana dvodelno, je sestavljena iz projekcij video del Right, Wrong Corrective (2009) in If you want to get an answer, you have to ask me a question (2011) , ki pa se medsebojno dopolnjujeta in celoto povezujeta v enovito zgodbo. Delo If you want to get an answer, you have to ask me a question temelji na zgodbi anonimne ženske, ki brez cenzure, neposredno in odkrito, podobno kot pri psihoterapevtskem postopku, pripoveduje svoje življenjske izkušnje. O tem kako se posameznik sooča s svojo neopazno pozicijo v svetu, o čustvu zapostavljenosti, o nezmožnosti asimilacije v zaprto družbo. Govori o prednostih in pasteh zelo marginalne pa vendar za mnoge nedosegljive želje, želje po svobodi. Po svobodi kot užitku, ki pa lahko hkrati tudi bremeni eksistenčno plat nekega življenja. Preko nizanja njenih poskusov realizacije želja skozi mnoge dogodke, ki so se ji zgodili, načne vprašanja stigme, margine, socialnih problemov, ekonomije. Ob tem se zastavi vprašanje, kakšna je resnična cena ne/smisla take svobode in tudi življenja v nerealiziranih sanjah. Potencialni odgovor je odvisen od zornega kota. Z retoričnim zaključkom na koncu videa, ko pripovedovalka o enem izmed dogodkov iz njenega življenja izreče stavek o prebujenju iz sanj, prav ta misel simbolno poveže celo pripoved. Spregovori o pripovedovalkinem smislu takega načina življenja. Na tej točki se avtorica sama ne opredeli, nas pa sooči s še eno plastjo človekovih prvinskih potreb in želja, ki jih je načela že v delu Instant Happines. Med tem, ko je ta video pripoved izrazito narativnega in verbalnega značaja, pa je video Right, Wrong Corrective koncipiran izključno vizualno. Dvoje rok neprenehoma s prsti gnete mehko snov, jo razteguje in sestavlja, dolbe in gladi, brez prekinitev, brez začetka in konca. S tem potencira značilnosti človekovega toka misli, kadar išče odgovore za svoje probleme. V tem bi lahko razbrali tudi svojevrstno simboliko ali prispodobo človekovega nenehnega razglabljanja, brskanja in preigravanja temeljnih vprašanj.

Že prvo delo je zgrajeno skrajno minimalistično. Okolje pripovedovalke je prazno, njena podoba je osredotočena na telo, del obraza, njena identiteta pa se namenoma, zaradi možnosti poistovetenja z gledalcem, razkrije šele proti koncu. Video deluje dokumentarno, hkrati pa se spogleduje tudi s poetičnimi prvinami. Tisto kar delo naredi dinamično in osebno pa je tok kamere in montaža. Rezi ali cezure, ki prekinejo posamezne kadre njene pripovedi, vstavljajo v polje posnetka kratke tekstovne vložke, ki poudarjajo pomen vsebine in besed pripovedovalke. Ko kamera ponovno potuje po podobi pripovedovalke, jo snema kot anonimno, skoraj nepremično silhueto, jo lovi, ko se giba le v detajlih kot so prsti, dlani, lasje. Potuje umirjeno in tekoče, kot bi risala obris njenega umirjenega telesa in duha in prav tako umirjenega načina govora in misli. Dejstvo, da podoba in govor pripovedovalke v resnici nista sinhronizirana, ustvarja nepredvidljive kontraste med slišanim in videnim in ustvarja v percepciji videa element čudenja in samospraševanja, ter nas popelje v željo po ponovnem gledanju posnetka. Pripoved je preprosta in neposredna, brez kozmetičnih vložkov, kar celoti dodaja avtentičnost. Element poistovetenja z gledalcem je ponovno prisoten tudi v drugem videu, saj lastnika rok nikoli v resnici ne prepoznamo. Prav tako tekoče kot prvi video se odvija tudi ta, saj ga, kljub statični kameri in posnetku brez rezov, vodi neprekinjeno gnetenje materije. Je pa to delo mnogo bolj konceptualne, procesualne narave in deluje po principu ritualnega ponavljanja možnega človekovega miselnega vzorca, ki rado nastaja ob reševanju notranjih konfliktov. Tako se v videu pravzaprav nikoli ne zgodi neka končna forma. Kakor že pri pripovedovalki sami v prvem videu, tudi tu, po vsakem poskusu raztega v neko širino in svobodo, vse ostaja v okviru vračanj na izhodišče. Takšno sliko stagniranja na enem mestu, med tem ko čas teče, bi tako lahko razumeli kot sliko stanja pripovedovalke, ki uživa neko svobodo, ki celo med snemanjem videa sanja svoje sanje, a ostaja ujeta v pasti lastne, t.i. svobode. Skozi obe deli se tako avtorica precej približa resnici konfliktnih občutkov ne/ugodja, bolečine in užitka, ki reflektirajo sodobno družbo. Njeno delo je namenoma vizualno nespektakularno, saj vsebina obrobnega zahteva formo, ki to tudi vizualno podpira.

Video in fotografija, medija, ki ju avtorica, kot sama pravi, vidi kot najbolj ustrezna za svoj izraz, sta ji pomembna, saj ji omogočata pripovedovanje zgodb, hkrati pa ustrezata času v katerem živi in o katerem govori, tudi s svojim značajem spremenljivosti, nedoločenosti povezovanja. A njena dela niso družbeno kritična, so zlasti komentar stanja družbe , saj se avtorica ne opredeljuje ampak “le” niza anomalije, ki zadenejo posameznika. S tem, ko opozarja, meče žogico gledalcu, da sam presodi dejstva in pušča vso svobodo interpretaciji. Polje razmisleka je tako v rokah tistega dela družbe, ki to problematiko proizvaja in tistega dela, ki ga to karkoli drugače zadeva. V vsem tem avtorica predvsem išče neke notranje avtopoetike in se skuša približati intimnemu, ki prebiva v posamezniku. Na podlagi vsega tega lahko njeno videoprodukcijo umestimo v tisto polje slovenskega videa, ki ga je opredelila že B. Borčić kot polje, ki raziskuje vprašanje zasebnega izraza na poti k razumevanju večplastnosti človekove identitete, ki se je še posebej okrepil in opredelil video produkcijo v zadnjem desetletju (npr. Pungerčar, Simčič, Hribernik & Lenardič, Skušek, Čigon, Rusjan, Vujinovič, Slavec, Bukovec, zametke pa najdemo v zgodovini npr. pri dvojici ZANK in E. Kugler). Hodoščkova se v svojih delih dotika vseh teh značilnih tem sodobnega časa – od vprašanja ženske, svobode, želje, eksistence, telesa, margine do užitka in bolečine – a na svoj način. Preko specifičnega zavestnega nihanja na meji med dokumentom in subtilno, estetsko koncipirano avtopoetiko, lovi izzivalna ravnotežja med posnetim in avtentičnim, realnim in virtualnim, resničnim in utopičnim.

Barbara Sterle Vurnik

Dragi prijatelji, podporniki, kolegi!

Prijazno vabljeni na zadnje letošnje decembersko srečanje in skupno druženje v
Centru in Galeriji P74 v četrtek, 8. 11.2011 ob 20.00 uri. Ob tem odpiramo razstavo novih video del Maje Hodošček “V ozadju” in koncert ljubljanske skupine LOLITA (ob 20.20 uri).

Maja Hodošček / V ozadju
Kustosinja razstave: Barbara Sterle Vurnik

Video produkcija Maje Hodošček, dobitnice Nagrade OHO za leto 2010, se večinoma usmerja v navidez marginalne a zelo delikatne osebne in družbene teme. Predvsem jo zanimajo vprašanja povezana s položajem ljudi, odrinjenih na rob na račun vladajočega kapitala. V svojih preteklih delih je avtorica posegala v polja migrantskih delavcev (Promised Land, 2010), starajoče populacije (Landscape, 2009-2010), potrošništva ali želje kot umetne potrebe (Instant Happines, 2008) ter militarizma (Raw material, 2010).
Na razstavi se v svojih dveh video delih Right, Wrong Corrective (2009) in If you want to get an answer, you have to ask me a question (2011) intenzivno dotakne zlasti tistih, še posebej intimnih vsebin povezanih s socialno problematiko. Tu namreč predeluje zelo osebna vprašanja posameznikovega pogleda zlasti na pojme sreče, želje, sanj in pričakovanj in iz tega izhajajoče osebne svobode. Razstava je koncipirana dvodelno, ki pa ju konceptualna povezava obeh projekcij druži v enovito zgodbo, ki brez cenzure načne posledično tudi vprašanja stigme in konfliktnih notranjih občutkov ne/ugodja, bolečine in užitka. Razstava bo na ogled do 23. decembra 2011.
Več o razstavi

LOLITA / presenečenje glasbenega ciklusa Sound Explicit 2011.
Ponovno srečanje s Primožem Simončičem, Nežo Naglič, Urošem Srpčičem in Iztokom Vidmarjem – in njihovim improviziranim dinamičnim hardboppopom.

Vabljeni!

Vabljeni v KAPSULO, Podhod Ajdovščina 1, 1000 Ljubljana v sredo, 30. 11. 2011 ob 19. uri na intermedijski performans ekipe Small but Dangers.

Gost: Marko Brecelj

SBD sporoča:
“Izhajava iz občutka, da obstaja neke vrste nezmožnost vplivanja na okolico in komunikacije z njo. Hkrati, pa se nama zdi, da ravno ta dozdevno impotentni del jezika določa odnose in omogoča oblikovanje vsebine. Z drugimi besedami – Iskanje resnice, ki se skriva za medijsko površino, sledi ideološki predpostavki, da je resnica očem prikrita. S tem je pogled usmerjen stran od oči-tnega. Nenehno se trudimo pokukati za površino podobe in nenehno prepoznavamo jalovost takega početja. Najbrž zato, ker je podoba miselni konstrukt, in tako nima površine za katero bi se lahko karkoli skrivalo. Če se resnica lahko razkrije, se lahko zgolj skozi podobo.”

Vabljeni na enkratni performans / brez ponovitev!