slo | eng

Center in Galerija P74

Špela Škulj: Teža zapuščine

9. – 30. 6. 2022
Center in Galerija P74

>postavitev @P74 Gallery

Kuriranje in besedilo: Jasna Jernejšek

Špela Škulj se v večmedijskem umetniško-raziskovalnem projektu z večpomenskim naslovom Teža zapuščine sprašuje o soodvisnosti (lastne) identitete, družinske dediščine in zapuščine, tako individualne kot kolektivne, in kako izmeriti njihovo »težo«. Zanima jo, kako nas definirata osebno lastno in družinsko ime; kje so naše korenine; kaj je tisto, kar neizbežno podedujemo in kaj tisto, kar ostane za nami? Kaj pa, ko lastno ime ni lastno samo eni osebi, temveč si ga deli z več osebami?


Špela Škulj, Teža zapuščine, 54 kg

V Teži zapuščine (2022) se zrcalijo heterogeni žanrski pristopi, zaznamovani z avtoričinim subjektivnim pogledom, ki se stikajo na presečišču realnega, verjetnega in fikcije, sama postavitev pa se navdihuje v formalizmu in konceptualizmu šestdesetih let prejšnjega stoletja. Projekt se je začel, ko je avtorica prejela pošto, a očitno namenjeno drugi osebi. Med brskanjem po medmrežju je nato ugotovila, da obstaja več oseb z istim imenom in priimkom, kot ga nosi sama in med sabo niso v nikakršnem sorodstvenem odnosu. Presenetilo jo je dejstvo, da v danem trenutku osem oseb, imenovanih Špela Škulj, živi vzporedna življenja, v katerih si (nevede) delijo osebno lastno in družinsko ime in čas, v katerem soobstajajo. V (samo)raziskovanju, kdo so in kakšna življenja živijo, je avtorica stopila v stik z »ostalimi« Špelami Škulj in jih povabila k sodelovanju v spoznavnem eksperimentu. Odzvalo se jih je pet in nastala je serija Ženska, s katero si delim ime (2022), sestavljena iz portretov, posnemajoč konvencije portretne fotografije osemdeetih let 20. stoletja z značilnim modrim ozadjem. Portrete dopolnjujejo zvočni zapisi, v katerih se predstavijo. Njihove življenjske zgodbe strnjene v kratke izjave, lahko beremo individualno, lahko pa jih razumemo kot življenjsko zgodbo ene osebe, ki vzporedno živi možne različice sebe.

Podobno zmes realno-fiktivnega predstavlja avtoričino iskanje družinskih korenin, katerih izvor »najde« na otoku Škulj, ki je del otočja hrvaških Kornatov. Nepredvidljivo, na videz nesmiselno potovanje avtorica zaključi s simbolnim zavzemanjem sicer nenaseljenega, surovega in pustega otoka, tako da si z na njem najdenimi predmeti prisvoji posamezne »dele« otoka. »Družinska dediščina« se tako materializira, opredmeti in postane oprijemljiva skozi objekte, ki jim avtorica dodeli status relikvij. Delo Prisvajanje otoka (2022) predstavlja enega od možnih scenarijev tvorjenja osebne zgodovine in mitologije, nostalgično vračanje k izvoru in koreninam, vezanim na konkreten prostor, četudi so te povsem fiktivne.

V svetu pomenov, kjer ima vse svojo težo, dejansko ali metaforično, eno bolj oprijemljivo kot drugo, pojem »teže« lahko pomeni velikost, pomembnost, obremenitev, vrednost ali tehtnost reči. Vodi v potencialno tako ali drugače obremenjena, pogovorno »težka« (samo)izpraševanja, ki jih Škulj igrivo zvede na merjenje dejanske teže, bodisi oseb, objektov ali otoka. V kompleksnem in spremenljivem skupku fizioloških in psiholoških stanj in doživljanj, ki jih istovetimo sami s seboj in svojim življenjem, »teža« tako predstavlja eno od stvari, ki jo lahko trdimo z določeno mero (matematične) gotovosti. In daje dobeseden odgovor na vprašanje, kaj je naša zapuščina.

Špela Škulj (1982) je vizualna umetnica, ki ustvarja v polju sodobne fotografije in videa. Njen izraz je najbližje osebnemu dokumentarizmu. Večkrat naslavlja temo ekologije in nepovratnega vpliva človeka na okolje, pri čemer zagovarja posthumanistični pogled na svet, skozi katerega raziskuje vprašanje samote in občutke nesmiselnosti človeškega obstoja v sodobnem svetu. Svoja dela je predstavila na samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini, med drugim v KAPSULI (P74) v Ljubljani, Galeriji Photon v Ljubljani, Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani, Centralni postaji Maribor, AQ Galeriji v Celju in v Chef d’Oeuvre v Osaki na Japonskem. Je dvakratna izbranka natečaja Drugačni svetovi: Mlada sodobna fotografija (2014, 2017) in zmagovalka natečaja za fotoknjigo (2016) v organizaciji Galerije Photon ter dvakratna nominiranka za nagrado skupine OHO (2019, 2022). Poleg avtorskega dela deluje tudi kot gledališka tehnica in oblikovalka svetlobe. Živi in dela v Ljubljani.