slo | eng

Center in Galerija P74

Valerija Intihar: Spikslane fotke / Nežka Zamar: Zaporedja prostorov

10. 2. – 3. 3. 2022
Galerija P74

Valerija Intihar: Spikslane fotke

Izhodišče ustvarjalne prakse Valerije Intihar je fotografija, ki jo uporablja predvsem kot orodje za raziskovanje materialnosti, zaznavanja in dojemanja materije. Ob tem inventivno izrablja naravo izbranih medijev ter njihove zakonitosti, ki jih mestoma spreobrača. Na ta način izpostavlja vprašljivost videnega in prisotnega ter nestabilnost percepcije in sveta okrog sebe. Že v magistrskem projektu v nastajanju (Brez)težnosti (2021 -, mentor prof. Peter Rauch) se je ukvarjala z gravitacijo in težo, ter dokumentirala domače eksperimente, kjer je preko izdelanih objektov ter njihovih sledi poskušala vizualizirati napetost, ki je prisotna, a očesu nevidna. Diskrepanca med upodobitvijo in realnostjo je tisto, kaj avtorico zanima tudi v novem projektu Spikslane fotke (2022).

Naslov razstave označuje nejasnost, neberljivost izbranega motiva, kjer motiv ni zares več prepoznaven. Avtorica sestavlja objekte iz različnega odpadnega materiala, papirja, kartona, tekstila, jih opazuje in se ravna po njihovih zmogljivostih in omejitvah. Vsakega od objektov postavi v izbran prostor, kjer ga fotografira. Zgrajeni objekti, skulpture, sicer po obliki učinkujejo kot aluzija na prepoznavne predmete, vendar je njihova identifikacija otežena s tem, da je njihova podoba neostra. Medij fotografije materialnost kiparske instalacije splošči na dvodimenzionalnost papirja, črnobel barvni spekter pa še dodatno odvzame potencialne karakteristike, ki bi olajšale prepoznavnost objektov in materialov. Gledalec je tako razpet med pričakovanjem, željo po identifikaciji, ki pa mu je odvzeta. Kljub temu, objekti razkrivajo materialno preprostost ter nedokončanost. Valerija Intihar jih razume kot efemerne strukture svojevrstnih modularnih enot, kjer je poudarek na minljivosti – namenjene so le temu, da bodo dokumentirane na fotografiji. Iz stranske vloge, ki jo igrajo v naših življenjih, jih postavi v osrednjo ter jih na ta način naredi vidne. Lastnosti uporabljenih materialov narekujejo kakšna bo oblikovana struktura; treba jih je upoštevati, če želimo da ta stoji oziroma če je ali ni zmožna kljubovati gravitaciji. Če fotografije objektom na odvzamejo materialnosti, pa umetnica z njihovo neklasično reprezentacijo vodi gledalca, da jih gleda in doživlja drugače. Odmakne se od stene ter fotografije postavi na izdelane podlage, ki služijo kot postamenti v prostoru. Gledamo jih od zgoraj, se okrog njih premikamo, kar omogoča opazovanje sprememb v precepciji prostora, težnosti v njem ter napetosti, ki se dogajajo v insceniranem kadru. Nenavadni objekti znotraj vsakdanjega prostora učinkujejo kot vsiljivci, nekakšni fiktivni predmeti, ki spodkopavajo temelje realnosti, v katero so vnešeni.

Polje avtoričinega zanimanja določa relacija okolje – objekt – fotografija. Projekt temelji na dokumentiranju začasnih struktur, za katere verjamemo, da so se zgodile, saj temeljijo na (še vedno pripisani) verodostojnosti fotografije. Valerija Intihar razkriva, da se v gmoti materiala skriva dogodek. Tako kot lahko v nakopičenem materialu prepoznavamo speficično estetiko se avtorica sprašuje, če se lahko ta presežek materiala spremeni v pomen. Nalaganje je kot nekakšno naštevanje, ponavljanje bistva, kjer kvantiteto ponovitev enakega lahko razumemo kot izjavo. Materialno nasičenost pa zlahka navežemo v širšem smislu na problem potrošnje v sodobni družbi, na drugi skrajnosti pa s skrajno minljivo naravo objektov, na problem skladiščenja znotraj sveta umetnosti.

__

Valerija Intihar (1995) je diplomirala na Naravoslovnotehniški fakulteti na Katedri za oblikovanje tekstilij in oblačil in deluje kot samostojna modna oblikovalka v Ljubljani. Od leta 2017 predstavlja polovico projekta Fuga, s katrim je sodelovala s platformami kot so Center za kreativnost, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Marcedez-Benz Fashion Award in Ljubljana Fashion Week. Več let je skupinsko ali samostojno predstavila svetlobne instalacije na festivalu Svetlobna gverila (2015, 2016, 2017, 2021). Študij trenutno nadaljuje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, na Katedri za fotografijo. V analogni in digitalni tehniki raziskuje pozicije objektov v sodobnem materialno nasičenem svetu –predvsem skozi dokumentacije procesov in kiparske instalacije ter manipulacije v postopkih v temnici.

 


 

Nežka Zamar: Zaporedja prostorov


Foto: Giacomo De Donà

Ustvarjalni proces Nežke Zamar se prične z raziskavo – opazovanje, dokumentacija in reinterpretacija so v nadaljevanju poglobljeni z delom v različnih medijih. Sebe razume kot prevajalko zgodb, ki nas obkrožajo, zato se celostno poglobi v problematiko. S tem obravnavani predmet lahko razume v novih kontekstih in poišče nove povezave. Večinoma ustvarja z najdenimi objekti. Meje so stalnica v njeni umetniški praksi. Analizira jih s poudarkom na njihove potencialne premike. Zanimajo jo medprostori, ki nastanejo med fizično materialnostjo in idejnim konceptom. Na razstavi v Galeriji P74 umetnica predstavlja nadaljevanje projekta, ki ga je pričela lansko leto na rezidenci v Dolomiti Contemporanee (Italija).

V projektu Sequence of spaces II Nežka Zamar prepleta vizualno umetnost z literaturo oziroma jezikom in jezikoslovjem. Delo lahko navežemo na tradicijo vizualne in konkretne poezije, kjer se meje besednega nadgrajujejo v vizualnem, avtorico pa se ukvarja tudi z vprašanjem kaj je lahko knjiga. Projekt je materializiran v prostorski instalaciji, narejeni posebej za prostore galerije, gre za site-specific delo. To vsebuje več pol papirja, ki učinkujejo kot stena, na njih pa je vrezano besedilo. Vsaka pola (vključno z besedilom) učinkuje kot posamezno, samostojno delo, hkrati pa zaradi postavitve instalacijo lahko beremo večsmerno; horizontalno in vertikalno, s poljubnimi rezi in zaključki. Gledalec se premika znotraj osvetljene instalacije; med stenami, kar ne omogoča le različnih pogledov na vizualnost dela, temveč izpostavlja odprto formo branja. Slednje nima vnaprej določene vsebine in interpretacije, uporabljeni so tudi različni jeziki in jezikovne zakonitosti. Umetnica se poigrava z dvoumnostjo percepcije materialnosti, saj papir, ki ga uporablja, ni narejen iz celuloze, temveč iz kamna. Tako gradi kontrast med trdnostjo osnovnega materiala iz katerega je umetniško delo narejeno, grajenjem stene, ki učinkuje kot nekaj stabilnega, in lahkoto, prožnostjo in občutljivostjo papirja. Sam zapis besedila ne prereže površine papirja, temveč posega v material in ustvarja gube. Element stene kot nečesa, kar razmejuje prostor poudarja koncept delitve, odnosov, ki se preko nje vzpostavljajo.

Ob prostorsko instalacijo so postavljena še tri dela iz serije Directions (An Attempt at Transparency) (2022), kjer avtorica v središče postavlja meje slikarstva in literature z izpostavljanjem njihovih osnovnih elementov. Tradicionalne tehnike prepleta z novimi tehnologijami, tako v konceptu kot materialnosti. Transkripcija najdenih digitalnih zapisov in tekstovnih sporočil postane osnova za dela na papirju, ki so umeščena v osveljene okvirje, narejene s tehniko 3D tiska. Ker je papir zguban, postavitev in osvetlitev spreminjata berljivost znakov / črk, spreminjajoča se vsebina v okvirju pa nakazuje na oddaljenost med avtorico in najdenimi subjekti.

Nežka Zamar se v razstavljenih projektih ukvarja z raziskovanjem precepcije besedila znotraj vizualnega, predvsem pa izpostavlja kompleksnost jezika, njegovega branja in branja pomena. Element fizične razmejitve spretno uporablja znotraj umetniških del za odpiranje vprašanj o večplastnosti pomena, s svetlobo pa dosega vtis neotipljivosti zapisanega.

__

Nežka Zamar (1990) je vizualna umetnica, rojena ob slovensko – italijanski meji. Diplomirala je iz slikarstva na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah (2013), nadaljevala študij na univerzi Mimar Sinan v Istanbulu (2015) ter končala magisterij v Benetkah (2018). Še naprej sodeluje z umetniškim Ateljejem F beneške akademije in je aktivna članica ter ena od ustanoviteljic kolektiva Fondazione Malutta. Od leta 2021 redno razstavlja, samostojno in skupinsko, organizira projekte in delavnice v mednarodnem likovnem prostoru. Živi in dela med Ljubljano in Benetkami. Med pomembnejše razstave sodijo La Torre Maluttona e Il Mercato Babelico, Monitor Gallery, Rim, Italija, Il Gemello Cativo, Museo Santa Maria della Scala, Siena, Italija (2018), Collezione Malutta and Black Market, Monitor Gallery, Rim, prostorska postavitev in predstavitev knjige v sklopu bienala Mediterranea 17 Young Artists Biennale, Tirana (2017) ter Fondazione Malutta meets the Albanian Pavillion – sodelovanje z albanskim pavilijonom na beneškem arhitekturnem bienalu (2016).