slo | eng

Center in Galerija P74

Mladen Stilinović: Rdeče/roza – Razmišljanje o barvi

12. 4. – 7. 5. 2021
Galerija P74, Ljubljana

Kustosinja: Branka Stipančić


Mladen Stilinović, Artist at Work Again, 2011

Druga samostojna razstava Mladena Stilinovića v Galeriji P74 z naslovom Rdeče – Roza predstavlja dve stari-novi deli: ambient rdeče in ambient roza.

Štirideset let po Stilinovićevi samostojni razstavi Poj! (Pjevaj!) v Galeriji sodobne umetnosti v Zagrebu v Galeriji P74 predstavljamo rekonstrukcijo dveh del, ki bi morali biti izvedeni leta 1980. V popisu razstavnih del sta opisana dva ambienta, Rdeče, v dimenzijah 518 cm x 342 cm x 270 cm in Roza v dimenzijah 534 cm x 380 cm x 270 cm. V spremnem katalogu ni bilo fotografij teh del, zalepljeni so bili zgolj koščki rdeče in roza umetne svile, vzorci blaga torej, s katerimi bi bilo potrebno pokriti stene. Umetnik je v katalogu dodal nekaj vrstic, da bi delo kontekstualiziral: razmišljanje o barvi – pomen odnosa barve in materiala – barva kot senzacija – barva kot simbol.
Kustos Davor Matičević jih je v predgovoru opisal: Razmišljanje o barvi je tema znotraj katere je Mladen Stilinović izvedel nekatera od svojih najboljših zgodnjih del in je sedaj predstavljena v reprezentativni obliki. Tokrat prvič uporablja posebej zasnovana prostora rdeče in roza barve, ki delujeta s svojo vizualno senzacijo avtonomno. A učinek ni dosežen zgolj z vizualno senzacijo, temveč tudi, in to je še pomembneje, s priložnostno povezavo obeh barv in njunega poveličevanja do stopnje banalnosti. Z rabo učinkovitega in poceni materiala, svetleče in sijoče sintetične svile, se je približal predmetom, ki imajo status simbola – na primer zastav ali zaves provincialnega gledališča. Pri tem se lahko interpretira kot sprana in omehčana rdeča – omehčana do popularne dopadljivosti in koketnosti. Z izgubo intemzivnosti se izgublja tudi njen pomen.

Kakorkoli, ta dela niso bila nikoli izvedena. Najverjetneje zaradi pomanjkanja denarja, morda zaradi pomanjkanja volje institucije, da v celoti podpre umetnika.

Stilinovićeva umetniška produkcija je bila tedaj večinoma artikulirana okoli odnosa med ideologijo in človekom, ki ji kljubuje. V seriji del Rdeče – Roza, ki je nastajala v drugi polovici sedemdesetih let in so ga sestavljali številni kolaži, besedila, fotografije, objekti, ambienti in akcije, je barvo videl kot ideološke znake in z njo analiziral dvojnost (resničnost in lažnost) jezikovnih izrazov. Komunistična rdeča se je naslonila na vso bogastvo pomena rdeče barve in normalizirala rdečo zvezdo, rdečo zastavo, rdečo revolucijo, rdečo nit revolucije…in postala barva komunistične ideologije. Z vztrajanjem pri normalni, deideologizirani rabi barve, ki jo je predstavil v besedilu Consumption of Red – Pink v ročno izdelanem katalogu razstave v razstavišču Podrum leta 1979, je želel rdečo desimbolizirati, jo reducirati na zgolj barvo z vključitvijo v različna dela in material. Pravilno branje slike tako predstavlja brisanje našega znanja in ne njegovo potrditev. Če želimo z znanjem o tej barvi brati delo, prihaja do absurdnega branja. Ker svojega znanja ne moremo skriti, so ta dela berejo kot simboli in desimboli. Osladno rokoko roza je tu v ideloškem kontrastu do rdeče, buržuazna proti revolucionarni.

Prostor Galerije sodobne umetnosti v Zagrebu je bil sončen in svetel, podobno kot danes prostor Galerije P74. Ambienta izžarevata barvi s polno intenzivnostjo. Primarne lastnosti barve bi lahko pomenile njihovo materialno avtonomijo, a to je malo verjetno, če smo seznanjeni z drugimi Stilinovićevimi deli. Leta je raziskoval identiteto roza in rdeče v besedi, materialu in podobi. Vse je postavil pod vprašaj. Ideologija je bila vseprisotna in umetnik se je z njo igral večkratne igre.

Branka Stipančić

Mladen Stilinović (rojen v Beogradu 1947 – umrl v Puli 2016). Med leti 1969 in 1977 je ustvarjal eksperimentalne filme. Bil je član Skupine šestih umetnikov v Zagrebu (1975 – 1979). Tu je vodil Galerijo PM (1982 – 1991). Njegova dela vključujejo kolaž, fotografijo, knjigo umetnika, slike, instalacije, akcije, filme in video.

Samostojne razstave (izbor): Galerija Nova (Zagreb, 1976), Muzej sodobne umetnosti (Zagreb 2003), Galerija ŠKUC (Ljubljana, 2005), Kunstverein (Graz, 2006), Platform Garanti (Istanbul, 2007), Vanabbe Museum (Eindhoven, 2008), Center sodobne umetnosti, Glasgow (2008), Galerie in Taxis Palais (Innsbruck, 2008), Galerija Index (Stockholm, 2009), VOX (Montreal, 2010), E-flux (New York, 2010), Muzej modern umetnosti (Varšava, 2010), Sing!, Muzej Ludwig (Budimpešta, 2011), Zero for Conduct, Muzej sodobne umetnosti (Zagreb, 2012 – 2013), 1 + 2 =, MuAC (Mexico City, 2015), O delu, Academia Moderna (Zagreb, 2018), Nasmehi, Galerija Martin Janda (Vienna, 2019), Primer 1, 2, 3, Galerija Frank Elbaz (Pariz, 2019), Če nimajo kruha, naj jedo torto, Galerija Hunt Kastner, (Praga, 2020), Rdeče / roza – Razmišljanje o barvi (P74, Ljubljana, 2021).

Skupinske razstave (izbor): Pariški bienale (1977), Dela in besede, De Appel (Amsterdam, 1979), Sydneyski bienale (1992 / 93), After the Wall, Moderna Museet (Stockholm, 1999), Aspekte / Positionen, Muzej modern umetnosti SLW (Dunaj, 1999), V soteskah balkana, Kunsthalle Fridericianum (Kassel, 2003), 50. Beneški bienale, (2003), Sydneyski bienale (2006), Documenta 12, Kassel (2007 Istanbulski bienale (2009), Obljube preteklosti, Centre Pompidou (Paris, 2010), Ostalgia, New Museum of Contemporary Art (New York, 2011), Carnegie International, Pittsburgh (2013), Personal Cuts, Carré d’Art Muséee d’Art Contemporain, Nîmes (2014), 57. Beneški bienale, (2017), Jagnje moje belo (Everything We See Could Also Be Otherwise), The Showroom (London, 2017),
Left Performance Histories, nGbK (Berlin, 2018), Pozdravljen, svet – Revizija zbirke: Mesta trajnosti – Pavilioni, Manifesti in kripte, Hamburger Bahnhof (Berlin, 2018), Poezija & performans, Vzhodna perspektiva (Muzej sodobne umetnosti, Wroclaw, 2020), O kruhu, vinu, avtih, varnosti in miru (Kunsthalle Wien, 2020), Amuse-bouche. Okus umetnosti (Muzej Tinguely, Zurich, 2020), Rotacija, rotacija, rotacija (MoMA, New York, 2020).

Branka Stipančić je kustosinja, kritičarka in urednica. Diplomirala je umetnostno zgodovino in primerjalno književnost. Med leti 1993 in 1996 je delala kot kustosinja v Galerijah mesta Zagreba (danes Muzej sodobne umetnosti), od 1993 do 1996 je bila direktorica zagrebškega Soros centra za sodobno umetnost, od 2004 pa sodeluje v delu mednarodnega sveta zbirke Kontakt The Art Collection Erste Fondacije na Dunaju. Kot kustosinja je pričela v razstavišču Podrum (1979) in nadaljevala z razstavnimi projekti v Muzeju sodobne umetnosti in Galeriji Nova v Zagrebu, v Fundació Antoni Tàpies v Barceloni, Kunsthalle Fridericianum v Kasslu, Moderni galeriji Ljubljana, Ludwig muzeju v Budimpešti, Carré d’Art–Musée d’art contemporain v Nimesu. Pisala je o Skupini šestorica in objavljala eseje in članke o sodobni umetnosti v domačih in mednarodnih publikacijah. Je avtorica in urednica številnih katalogov kot so Ivo Gattin (MSU, 1992), Goran Trbuljak (Zagreb, 1996), Mladen Stilinović – Artist’s Books (Istanbul / Eindhoven, 2007), Vlado Martek – Poezija u akciji (DeLVe, Zagreb, 2010.) idr.