slo | eng

Center in Galerija P74

Dejan Habicht: Turandot

Galerija P74
8. 10. – 27. 10. 2019

Dejan Habicht je glavnino svojega umetniškega ustvarjanja izvedel v mediju fotografije (še posebej po naslonitvi na tradicijo konceptualizma od leta 1999), a to kmalu ni bilo več samoumevno. Z osredotočanjem na zgodbo je pričel izbirati najprikladnejše medije, tako so se fotografiji pridružili še video, zvok, instalacija in predavateljski performans. Razstava 200 motelov, revolucija, retrospektive in temna zvezda (Galerija P74, 2012) je med filmske reference, ki so ga v mladosti zaznamovale (mdr.: 200 motelov Franka Zappe, 1971); Giu La Testa Sergia Leoneja, 1971; Wendersova Zgodba iz Lisbone, 1994, Temna zvezda Johna Carpenterja in Dana O’Bannona, 1974) vključila še video dela, fotografije, puzzle, risbe, grafike in ready made objekte. Pri razstavi Do zadnjega gumba (Galerija P74, 2015) je Dejan Habicht posegel v družinski arhiv in zbral na videz ohlapno povezane recidive svoje mladosti: vzore, vzorce, objekte, predmete, ki so bistveno vplivali na njegovo umetniško formiranje. Posamezne elemente je povezal v sestavljanko in gledalcu ponudil nove uganke. Oba projekta izpostavljata temo zbirke, arhiva in spomina, razstavljene predmete in objekte pa lahko označimo kot fotografske zgolj zelo pogojno.

Nova razstava Turandot igro zaostruje in radikalizira. Kako? Prvič na nivoju avtorstva: razstavljene fotografije niso nujno njegove. In drugič: fotografije niso vidne.
Poimenovanje razstave po mediju in ne po vsebini (fotografija je vedno fotografija nečesa) je vrnitev k imperativu pot je cilj, za katerega je Dejan Habicht vedel bistveno prej kot za McLuhanov medij je sporočilo. V našem primeru gre za osebno in načelno razčiščevanje z medijem. Na nek način nas projekt Turandot vrača k zgodnjemu performativnemu projektu Herschel Party, ki ga je izvedel leta 1993 v Galeriji Kapelica. Galerijo je osvetlil z rdečo (podobno luči v temnici), obiskovalci pa so lahko fotografije gledali pri tej svetlobi. Po polovici ure je prižgal galerijske reflektorje, zato so nefiksirane fotografije pričele temneti. Obiskovalcem je ponudil fiksir, da so lahko fotografije (na fotografijah so bili portreti prijateljev) reševali ter jim priložil spremni tekst, ki se je zaključil s stavkom: »Reševanje je tveganje«. Podobno kot projekt Herschel Party tudi projekt Turandot tematizira pojavnost samega medija. Zgodba o maščevalni princesi Turandot postane napeta, ko neznani tujec, ki pravilno odgovori na njena vprašanja in si s tem pridobi pravico do njene roke, njej ponudi, ne svojo roko temveč glavo, če pred jutranjo zoro ugane ali izve njegovo ime. Ime ni le označevalec. Z imenom iz narave prestopimo v družbo. V Bartoluccijevem Zadnjem tangu v Parizu (1972) ljubimca v razsutem stanovanju na ulici Julesa Verna 1 vzpostavita prostor brez imen in s tem brez preteklosti in prihodnosti, čisti zdaj, permanentno sedanjost. Sodobnost.

Za tokratni nastop v Galeriji P74 je avtor pripravil okrog 400 papirnatih ladjic, instalacijo dveh videov (en je narejen po induktivni metodi in drugi po deduktivni), video projekcijo in igrani dokumentarec, ki vse skupaj pojasni. Ali pa ne. Tradicionalni temi, kot sta vsakdan in spomin, sta tokrat obrnjeni v sedanjost in pozabo in zora ne prinese zmage (all’alba vincerò), temveč le nov dan.

Dejan Habicht je fotograf, konceptualni umetnik in publicist. Študiral je filozofijo in etnologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani (1978-1984), kjer je tudi diplomiral iz etnologije (1984). Med leti 1987 in 2000 je delal kot samostojni fotograf, od leta 2002 pa kot fotograf v Moderni galeriji v Ljubljani. Je član uredništva revije Fotografija (1997-2007) in avtor več fotografskih delavnic za otroke in odrasle v zavodih Famul Stuart, Zavod Malči Beličeve in Moderna galerija. Besedila in fotografije je objavljal v revijah Ambient/Jana, Ars vivendi, Fotografija, Hiše, Oris (Zagreb), Revolver (Frankfurt na Majni), Tribuna. Dejaven je tudi v mediju knjige umetnika, kjer je izdal več edicij mdr.:12 dolgočasnih pesmi, One Gasoline Station, Please, American Bar, Lesorezi, Končne postaje, 26 stages of erection. Sodeloval je na številnih pomembnih mednarodnih razstavah in prireditvah sodobne vizualne umetnosti doma in v tujini.