slo | eng

Center in Galerija P74

Sanja Iveković: COOPERATIONS / SODELOVANJA

4. 9. – 25. 9. 2018
Center in Galerija P74, Trg Prekomorskih brigad 1, 1000 Ljubljana

Vljudno vabljeni na odprtje razstave Sanje Iveković COOPERATIONS / SODELOVANJA, 4. septembra 2018 ob 20.00 uri v Galeriji P74.

Kustosinja: Bojana Pejić

Besedilo o razstavi (pdf)

COOPERATIONS / SODELOVANJA je druga samostojna razstava Sanje Iveković v Galeriji P74. Na prvi, Public Cuts, je leta 2006 predstavila fotografsko in video dokumentacijo projektov, ki jih je izvedla v javnem prostoru med letoma 1970 in 2006. V Ljubljani je izvedla tudi intervencijo s prometnim znakom z naslovom Attention! Women at Work! V katalogu razstave Sanja Iveković: Public Cuts je Bojana Pejić temeljito preučila njena kontekstualna “ulična dela”, pri katerih je intervenirala s feminističnim “javnim rezanjem” – tako prostorsko kot politično – v mnogih evropskih mestih. Mnoga izmed teh del temeljijo na dialoškem delu Sanje Iveković. Nastala so kot sodelovanje in mreženje z drugimi (zlasti ženskami), da bi vzpostavila potrebne povezave med umetnikom in lokalno skupnostjo, ki je ključnega pomena za vsako delo in situ.

V zadnjih dvajsetih letih je svet umetnosti zapeljala (včasih pa tudi dolgočasila) »ekstaza sodelovanja« vključno s teorijami o delih relacijskih umetnikov. Čeprav naj bi participativna umetniška praksa zmogla popraviti naše globoko okrnjeno demokratično stanje, ji to ni uspelo. Kakšna je torej razlika med prakso sodelovanja Sanje Iveković in najnovejšimi trendi sodelovanja?

Njene razstave se pogosto poimenujejo po enem izmed njenih del, kot na primer Personal Cuts (Galerie am Taxispalais, Innsbruck, 2001), General Alert (Kölnischer Kunstverein, Köln, 2006), Trening czyni mistrza/Practice Makes the Master (Muzeum Sztuki, Łódź, 2009), Sweet Violence (MoMA, New York, 2011/2012), Waiting for the Revolution (MUDAM, Luksemburg 2012) in novejša Pearls of Revolution (Luka, Mul and Anex Galleries, Pula, Hrvaška, 2016). To kaže na umetničino sposobnost dobrega naslavljanja svojih del (nimajo vsi umetniki te sposobnosti), saj njeni naslovi niso nikoli nejasni ali brezpomenski: so neposredni, natančni in preprosti.

Naslov COOPERATIONS / SODELOVANJA ne izhaja neposredno iz konkretnega dela Sanje Iveković, temveč poskuša osvežiti spomin na njen feministični aktivizem. Leta 2000 je kot umetnica, meščanka in javna intelektualka ustanovila nevladno organizacijo Electra v Zagrebu ter sprožila in organizirala mednarodno srečanje z naslovom Co-operation: The International Forum for Feminist Theory and Art Practice. Septembra istega leta je v Dubrovnik povabila približno 30 žensk − vizualnih umetnic, umetnostnih kritičark, kustosinj in teoretičark – ki so kot delavke v kulturi in umetnosti delale v vzhodni in zahodni Evropi ter ZDA. V nasprotju z njenimi umetniškimi deli, ki imajo vizualno prezenco in jih je zato mogoče reproducirati, je ta dogodek, na katerem je delovala kot sodelavka, obšel kakršno koli vizualno reprezentacijo. Konferenca je bila aktivizem v praksi, izmenjava izkušenj, zbranih iz dela in življenja. Potekala je v vzdušju solidarnosti in vzpostavljanju politike prijateljstva med ženskami, ki že od leta 1970 leži v središču njenega feminističnega svetovnega nazora.

Razstava COOPERATIONS / SODELOVANJA v Galeriji P74 predstavlja tri novejša dela Sanje Iveković, ki so nastala v sodelovanju s številnimi ženskami. Dela izpostavljajo glavna vprašanja, s katerimi se ukvarja v svojem ustvarjanju: antifašizem, omejitve, ki jih ženskam nalagajo nacionalistične ideologije, in predstavitev dela žensk. Pri vseh je uporabila svojo najljubšo tehniko kolaža in montaže.

Prvo delo, Art of the Possible: Towards an International Antifascist Feminist Front / Umetnost možnega: za mednarodno protifašistično feministično fronto, je zasnovano kot kolaborativna aktivistična zvočna intervencija v urbanem prostoru, kot reakcija na javno delo Sanje Iveković Spomenik revoluciji, ki je nastalo v Atenah za documenta 14 (2017). To delo v nastajanju je ponovna postavitev (reenactment) Spomenika Rosi Luxemburg in Karlu Liebknechtu Miesa van der Roha (1927–1932/35). Delno je bilo izdelano z lokalnimi materiali: recikliranimi opekami iz okrožij Omonoie, Monastirakija, Sintagme, Lipasmate in pristanišča Pirej. Naslavljajoč kompleksno politiko dela Spomenik revoluciji, je bila izoblikovana iniciativa Umetnost možnega, iniciativa umetnostnih teoretičark in pisk Angele Dimitrakaki in Antonije Majača v sodelovanju s Sanjo Iveković – torej treh žensk, ki izvajajo svojo politiko prijateljstva. Delo Umetnost možnega je združilo glasove tridesetih aktivistk, umetnic, pesnic in teoretičark, ki so jih zaprosili za kratke posnete izjave o možnosti oblikovanja antifašistične feministične fronte in potrebi po njem. To zvočno, večjezično, kooperativno intervencijo je bilo moč slišati v bližini dela Spomenik revoluciji na trgu Avdi v centru Aten.

Drugo delo, Women’s House (The Sunglasses) / Ženska hiša (Sončna očala), je serija del v velikosti plakatov, ki sodijo v dolgoročen projekt Sanje Iveković Ženska hiša, začet leta 1998. Temelji na sodelovanju, ki ga je vzpostavila z ženskimi centri v številnih državah, ki nudijo zavetišče ženskam, žrtvam družinskega nasilja. Isto temo obravnava tudi serija fotografij, ki je nastala med letoma 2002 in 2004, z naslovom Women’s House (The Sunglasses) / Ženska hiša (Sončna očala). Odločila se je za tehniko kolaža in montaže, pri čemer je uporabila oglase za sončna očala, ki jih je vzela iz ženskih revij, nanje pa vnesla izjave žensk o zlorabah.

V ciklu Women’s House (The Sunglasses) / Ženska hiša (Sončna očala), ki je vključen v razstavo, je fokus preusmerila z družinskega nasilja na nasilje države proti ženskim pravicam, pravicam žensk, da odločajo in načrtujejo svoje materinstvo, vključujoč pravico do prekinitve nosečnosti. Čeprav na Poljskem splav strogo prepoveduje državna zakonodaja, tudi v številnih drugih državah obstajajo gibanja proti splavu, kot je gibanje Pro-Life. Nacionalistične ideologije, ki se pojavljajo v Evropi agresivno zahtevajo številčnejši narod, ta pa zahteva “nacionalizacijo ženskih maternic”. V seriji predstavlja izjave žensk iz Poljske, Turčije, Italije in Hrvaške, ki (skrite za črnimi sončnimi očali) govorijo o svoji razlogih za prekinitev nosečnosti.

The Invisible Women of Erste Campus / Nevidne ženske Erste Campusa (2016) je tretje delo na razstavi, ki predstavlja fizično delo žensk. Gre za stalno postavitev serije video posnetkov, ki so postavljeni v pisarniške prostore nove zgradbe Erste Campus na Dunaju. Vsak video posnetek prikazuje delavko, ki izvaja “nevidno” delo (nočne čistilke, ženske, ki delajo v kavarni). Te delavke servisnega sektorja ekonomije so tujke, ki govorijo o svojih migrantskih izkušnjah. Recitirajo pesmi avtorice Aide Bagić, hrvaške pesnice in aktivistke. V Ljubljani bo to delo predstavljeno kot projekcija na enem platnu.

Sodelavki: Sanja Iveković in Bojana Pejić

Umetnost možnega: za mednarodno protifašistično feministično fronto je iniciativa, ki sta jo začeli umetnostni teoretičarki Angela Dimitrakaki in Antonia Majača v sodelovanju s Sanjo Iveković. Ostali sodelujoči so: Mujeres Públicas (aktivistični umetniški kolektiv iz Argentine), Elke Krasny (avstrijska umetnostna teoretičarka), Jaleh Mansoor (kanadska umetnostna zgodovinarka), Cecilia Vicuña (umetnica in pesnica iz Čila), Vesna Kesić (hrvaška aktivistka in pisateljica), Frederikke Hansen in Tone Olaf Nielsen (ustanovitelja organizacije CAMP, Danska), Mare Tralla (umetnica in aktivistka, Estonija/Velika Britanija), Arahmaiani (indonezijska umetnica in aktivistka), Giovanna Zapperi (umetnostna zgodovinarka, Italija/Francija), Isabell Lorey (nemška politična teoretičarka), Athena Athanasiou (družbena teoretičarka, Grčija), Phoebe Giannisi (grška pesnica), To Mov/The Purple (feministični kolektiv, Grčija), Organizacija združenih afriških žensk (Združenje žensk migrantk, Grčija), Larissa Vergou (grška igralka in izvoljena svetnica v občini Atene), Universal Jenny (grška pesnica), Dilar Dirik (pisateljica in aktivistka, kurdsko žensko gibanje), Sylvia Marcos (mehiška pisateljica in aktivistka), umetniška skupina Syreny TV, Ewa Majewska in Aleka Polis (feministična mreža, Poljska), Ana Teixeira Pinto z Alex Martinis Roe (pisateljici in umetnici, Portugalska/Avstralija/Nemčija), Gülsün Karamustafa (turška umetnica), Esther Leslie (britanska politična in kulturna teoretičarka), organizaciji International Women’s Strike in National Women’s Liberation (ZDA), Kristine Stiles (umetnostna zgodovinarka, ZDA), Martha Wilson (umetnica, ZDA), Bojana Pejić (umetnostna zgodovinarka, Srbija), Shubigi Rao (singapurska umetnica in pisateljica), Nuria Enguita Mayo (umetnostna zgodovinarka, Španija), Le Zbor (feministični pevski zbor iz Zagreba), Revolucionarno združenje afganistanskih žensk (RAWA). Zvočno datoteko je pripravila feministična elektronska glasbenica in performerka AGF (Nemčija/Finska). The Invisible Women of Ertse Campus / Nevidne ženske Erste Campusa je projekt Sanje Iveković v sodelovanju s čistilkami: Rodiko Gutman, Carmen Krestan, Danijlo Milatinović, Ano Brunsean, Ano-Mario Pitu, Begzado Hasanović, Katherino Jackowska, Mikko Zečević, Viorico Konradi, Angelo Mutu, Lauro Jasarević, Elfete Hachioj, Refijo Fejzić, Mevlido Jahić, Vesno Sudaković, Ramizjo Osmani, Mariano Andronig, Halido Balta in Dževido Abdurahmanović. Projekt Women’s House (Sunglasses) / Ženska hiša (Sončna očala) je začela Sanja Iveković v sodelovanju z Mihaelo, Kristino, Ano in Marico (Avtonomna ženska hiša, Zagreb); Sonio, Veronico, Mercedes (UDI – prehodni nastanitveni center proti nasilju, Genova); Canan, Burcu, Yasemin, (Zavetišče za ženske Mor Çatı, Carigrad), Magda, Violeta, Agnieszka (Polish Federation for Women and Family), Marie (Fraenhous, Luxembourg), Dolores (Društvo za nenasilno komunikacijo, Ljubljana).

Projekt sta podprla: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo

Foto: Dejan Habicht