slo | eng

Center in Galerija P74

Dalibor Martinis, Tadej Pogačar: Dvojna (vohunska) igra

28. 3. – 20. 4. 2018
Galerija SODA, Bratislava

Dalibor Martinis, Cosmic Counterfeits, 1975-1978
Dalibor Martinis, Cosmic Counterfeits, 1975-1978

Zamisel razstave Dvojna (vohunska) igra je prikazati dela dveh konceptualnih umetnikov, ki delujeta znotraj različnih časovnih, kulturnih in referencialnih točk. Njune pristope je retrospektivno mogoče povezati v odnos vzajemne interpretacije. Pogačar interpretira Martinisa, Martinis je anticipacija Pogačarja. Njuna dela pa nimajo podobne formalne osnove, temveč se vzporednice med njimi vzpostavljajo na ravni medija, potrošnje materiala/simbola, projekcije mentalne podobe in odnosa med mikro in makro svetom.

Hrvaški umetnik Dalibor Martinis je s svojim konceptualnim umetniškim ustvarjanjem začel v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih v Zagrebu. Slovenski umetnik Tadej Pogačar začne s konceptualnim umetniškim ustvarjanjem v poznih osemdesetih in v devetdesetih letih 20. stoletja v Ljubljani. Martinis začne ustvarjati znotraj zgodovinske konceptualne umetnosti ob koncu modernizma. Pogačar začne ustvarjati v kontekstu kulturno-umetniškega aktivizma po izteku postmodernizma. Umetnika pripadata različnima generacijama, različnima umetniškima svetovoma in razvijeta različne pristope do odnosa med predmetom in medijem oziroma med umom, obnašanjem in predmetom. Povezuje pa ju imanentna kritika umetnosti in taktična objektivizacija konceptualnega dispozitiva v umetniškem delu. Njuna dela niso prezentacije »bloka čutnih afektov«, ki ga vsebuje oblikovan kos – vizualno delo, temveč so dispozitivi (zmesi idej, diskurzov, institucionalnih kontekstov, mikropolitičnih intervencij, relativiziranja odnosa med mejami umetnosti in kulture, videnega in mišljenega, medijskega in postmedijskega). Dispozitivi so prizorišča, na katerih se izvaja kritični performans, ki pod vprašaj postavlja samo umetnost (Martinis), in performas, ki pod vprašaj postavlja samo družbenost sodobnega globalnega sveta (Pogačar).

Dalibor Martinis se ukvarja z medijsko avtoreferencialnostjo (Open Reel, video performans, 1976) in s konceptualno projektivnostjo (Cosmic Counterfeits, serija map, 1976–1978). Gledalca sooča s protislovji imanentnosti umetnosti s tem, ko pokaže, da je mogoče dospeti do same meje umetniškega: video ustvarjanje, ki uporablja telo umetnika kot del medijskega sistema vrtenja video trakov, in serija map, s katerimi je liminalno območje vidnega postavljeno v odnos do reprezentacije, tj. mape makrokozmičnega. Martinis se zaveda, da mediji umetnosti ne zadostujejo več, da se umetnik z umetniško odločitvijo poda v razširjeno polje negotovega intervencijskega obnašanja in kritično-refleksivnega konceptualiziranja vidnega in zamišljenega.

Tadej Pogačar se ukvarja s postmedijsko referencialnostjo v zasebnem prostoru (Laboratorium I, installation, 1993) in v javnem galerijskem prostoru (Laboratorium II, installation, 1994). Prvo delo (Laboratorium 1) je zasnovano na temelju zamisli javno nevidnega: nečesa, kar vsebuje primesi alkimične skrivne znanosti, subverzije prepoznavnega. Drugo delo (Laboratorium II) je zgrajeno na osnovi soočenja dveh javnih institucij: laboratorija in galerije/muzeja v učinku simbolnih pridobitev in izgub. Pogačarjev projekt Rome to Ancona (b-w prints on paper, 2010) je psevdo dokumentarna prezentacija potovanja med dvema mestoma, s katerim je indeksirano premikanje med notranjim in zunanjim prostorom – razdalja, ki jo objektivizirajo fotografije, posnete iz vlaka.

Kako torej na podlagi povedanega povezati Martinisa in Pogačarja?!

Martinis anticipira svet umetnosti, v katerem ni več medijskih pogojev – opozarja na mejo, ki postaja razvidna z umetnikovim vstopom v medijsko delovanje stroja oziroma v vidnost in nevidnost makrokozmičnega reda z mikrokozmičnimi intervencijami. Martinis nas sooča s trenutkom, ko je objektiviziran rob, nemara pa tudi konec medijskega ustvarjanja v umetnostih. Zapustiti medije in stopiti v polje družbenih sil. Pogačar živi in ustvarja v anticipiranem svetu postmedijskega delovanja umetnika. Vse lahko postane umetniški indeks ali intervencijsko dejanje v umetniških, kulturnih in družbenih dispozitivih. Vse se nahaja v polju potrošnje, menjave, minljivosti. Odnos umetnosti, kulture in družbe je netransparenten, paradoksalen in konflikten. Umetnik je bliže kulturnemu/družbenemu aktivistu, kakor pa ustvarjalcu avtonomnih umetnin za sebe in po sebi.

Mogoče pa je reči, da ima razstava še eno razsežnost: Pogačarjeva dela, postavljena v odnos z Martinisovimi deli, začnejo Martinisova dela interpretirati. Kaj to pomeni?  Pogačarjevo delo Labaratorium II kaže institucionalno krizo laboratorija in muzeja, v kateri se odvija materialna in simbolna postmedijska diseminacija, in sicer analogno z Martinisovo diseminacijo medijske podobe v delu Open Reel. Pogačarjevo delo Rome to Ancona pa prenese odnos metafizičnih mikro in makro, ki ga daje slutiti Martinisov projekt Cosmic Counterfeits, v behavioristično in kulturno definirano situacijo potovanja. Pričujoča dela seveda niso namerno nastala kot odnos interpretanta in interpretacije – v odnos intepretanta in interpretacije jih postavlja gesta kustosa te razstave.

Miško Šuvaković

Tadej Pogačar, Rome to Ancona, 2010-2016
Tadej Pogačar, Rome to Ancona, 2010-2016

Dalibor Martinis je bil rojen leta 1947 v Zagrebu, kje rje zaključil študij na Akademiji za likovno umetnost. Razstavlja od leta 1969 (do leta 1992 v sodelovanju s Sanjo Iveković). Sodeloval je na številnih osebnih in skupinskih razstavah, performansih, filmskih in video projekcijah, bienalnih prireditvah v São Paulu, Benetkah, Kwang-ju, Thessaloniki, Kairu; na Dokumenti v Kasslu in filmskih festivalih (v Berlinu, Montrealu, Locarnu itd..). Sodeloval je na več rezidencah v Kanadi (1978), na Jaopskem (1984), na ArtsLinku (ZDA 1994 in 2010). Bil je gostujoči profesor na Akademiji gledališke igre v Zagrebu (1987-1991), na Ontario College of Art v Torontu (1991- 1992) in profesor na Akademiji upodabljajoče umetnosti na Reki. Dalibor Martinis je dobitnik številnih mednarodnih nagrad (na Tokyo Video festivalu 1984, Locarnu 1984, Alpe Adria filmskem festivalu, Trst 1996., nagrade T-HT 2012). Njegova dela so v številnih zbirkah mdr v Muzeju sodobne umetnosti, Zagreb, Museum of Modern Art v New Yorku, Stedelijk muzeju, Amsterdam, ZKM Karlsruhe, New York Public Library, zbirki Kontakt, Erste Bank, Dunaj itd.

Tadej Pogačar je vizualni umetnik, predavatelj in kustos, rojen leta 1960 v Ljubljani.. Po študiju etnologije in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral na Oddelku za slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Tu je zaključil tudi podiplomski študij. Med leti 1994 in 1999 je bil glavni urednik revije M’ARS, osrednje slovenske revije za sodobno umetnost. Sodeloval je več mednarodnih bienalih sodobne umetnosti v Benetkah, Istambulu, Sao Paulo, Tirani, Pragi in na Manifesti I v Rotterdamu. Razstavljal je v Muzeju sodobne umetnosti Zagreb (2015), Moderna galerija (retrospektiva 2014), Galeriji Gagosian v New Yorku, Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu, Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani, ZKM v Karlsruhu, v Stedelijk muzeju, muzeju Arte Carillo Gil v Mexico Cityju, v Muzeju moderne umetnosti na Dunaju, Moderna Museet v Stockholmu idr. Je dobitnik več nagrad in štipendij: Franklin Furnace Grant (2001), Shrinking Cities Grant (2004), nagrade TREND za izjemne dosežke na področju vizualne umetnosti (2008), osrednje nagrade za vizualno umetnost Jakopičeve nagrade in štipendije Georg Kepes Fellowship na M.I.T. Boston (2012). Bival je na več umetniških rezidencah mdr. v Gradcu (2003), Londonu (2004) in Bostonu (2012).