slo | eng

Center in Galerija P74

PROTEST 6 primerov

26. 11. – 17. 12. 2013
Center in Galerija P74, Trg prekomorskih Brigad 1, 1000 Ljubljana

France Kralj (1953), Marko Pogačnik (1966), Antonio Manuel (1970), Goran Đorđević (1979), Peter Walsh (2010-2012), Sašo Stanojkovik (2007-2012)

Vljudno vabljeni na otvoritev razstave »PROTEST 6 primerov« v Center in Galerijo P74, v torek, 26. 11. 2013, ob 19. uri.
Torek, 26. 11. 2013, ob 18.30: Javno vodstvo po razstavi, vodil bo Tadej Pogačar.

Kustos projekta: Tadej Pogačar

Protest je beseda, ki je z lanskoletnimi vstajami ponovno našla svojo domovinsko pravico v našem vsakdanu. Lahko bi rekli, da gre za zgodovinski dogodek, ki prekinja tisočletja dolgo politiko »kulture nevidnosti«, ki jo antropolgi razlagajo kot obliko preživetvene strategije Slovencev (Vesna V. Godina).

»Protest« je razstavno izobraževalni projekt, ki se ukvarja s fenomenom protesta kot legitimne umetniške in kulturne forme. Razstava prinaša šest študijskih primerov protestnih akcij, ki so jih izvedli umetniki. Predstavljamo jih v dokumentarni formi  in hkrati osvetljujemo njihov socialni, politični in družbeni kontekst.

V zgodovini umetnosti so znani številni primeri kriznih situacij (socialnih, umetniških, ekonomskih, političnih), ki so pripeljale umetnike do radikalnega preloma v delovanju. Marta Rosler je npr. uporabila slogan  »Vojno prinašati domov«, da bi v času vietnamske vojne predramila domačo apatijo. »Ko sem spoznala, da vojna v Vietnamu ni nezgoda, sem takorekoč prenehala s slikanjem in pričela z agitacijsko umetnostjo«, poudarja in iz protesta do trga umetnin raje razstavljala svoja dela na ulici.


Marko Pogačnik, risbe proti vojni v Vietnamu objavljene v Naših razgledih in Tribuni, 1966
Z dovoljenjem umetnika

Marko Pogačnik je izvedel več protivojnih proaktivističnih projektov v znak protesta proti vojni v Vietnamu leta 1967. Ena od akcij je bila protestno akcija risanja stripa na javnem mestu. Pogačnik je enkrat tedensko prihajal s kanglo tekočega lepila, zavitkom papirja in črno barvo v podhod Kazine. Papir je nalepil na zid in risal/slikal strip na temo odpora proti vietnamski vojni. Strip je ostal na steni do naslednjega tedna, ko ga je prelepil in nadomestil z novo risbo.


Protest Franceta Kralja v Moderni galeriji, 3.maj 1953
Z dovoljenjem Moderne galerije, Ljubljana

Zgoden primer protestne akcije v domači likovni umetnosti je protest Franceta Kralja leta 1953, ki ga je izvedel v stalni zbirki Moderne galerije, ko je svoje slike v stalni postavitvi galerije prelepil s protestnimi gesli in parolami.

Ena osrednjih osebnosti slovenske umetnosti, kulturni delavec, pomemben organizator in pedagog  je doživel pri svojem ustvarjanju številne ovire in blokade ter bil prignan na rob materialnega preživetja. Družbena ignoranca je dosegla svoj vrh v petdesetih letih, ko mu ob upokojitvi niso priznali statusa umetnika (ta status so mu priznali šele po smrti).

Dobro desetletje kasneje je Marko Pogačnik ob cenzuri in zaprtju njegove razstave v Prešernovi hiši v Kranju  izvedel protestno akcijo. Pogačnik je dogodek opisal: »V odgovor sem si izmislil razstavljanje samega sebe kot medialne forme med obiskovalcem in kipom v galeriji. Napravil sem lesen podstavek in ga prekril z belo-rumeno-črno zastavico, kakršne so obvezno nosili kamioni, če so prevažali vnetljive snovi. Na podstavku sem stal negibno v pozi kontraposta kot antični kipi. Oblečen sem bil v tastov partizanski jopič in nosil okoli vratu obešeno tablo z napisom, da razstavljam svoje telo zato, ker ne smem svojih skulptur.«

Podobno je na zavrnitev novih oblik kritične umetnosti protestiral Antonio Manuel, eden od soustvarjalcev neo-avantgardnega gibanja v Rio de Janeiru.

S svojim delom »The Body is the Work« je leta 1970, v času vrhunca vojaške diktature v Muzeju moderne umetnosti gol protestiral proti vojaški hunti. Že prej  je umetnik povzročil zmešnjavo z  nenavadnim predlogom komisiji salona: za razstavo je ponudil svoje lastno telo. Predlagal je, da ostane razstavljen v celotnem času razstave in če na salonu zmaga, prejme nagrado njegov oče. Delo je bilo anonimno zavrnjeno. Manuel je kasneje sodeloval na otvoritvi salona kot obiskovalec. Kmalu ga je publika prepoznala kot umetnika, ki je bil zvrnjen kot umetniško delo. Manuelov odgovor na pozornost, ki jo je vzbudil pri obiskovalcih, je bila hipna – in te vrste, da je lahko postala simbol umetniškega upora do vojaškega režima: slekel se je in se vzpel po stopnicah muzeja.


Sašo Stanojkovik, “Prostor za protest”, Skopje, 2007-2012
Z dovoljenjem umetnika

Sašo Stanojkovik v svojem participatornem projektu »Prostor za protest« (2007-2012) sledi t.i. žrtvam tranzicije. Gre za odpuščene delavce, ki so jih delodajalci odpustili brez plačila ali finančnega nadomestila. Glavna tema, ki je Satnojkovika zaposlovala je tema javnega protesta in številnih vprašanj, ki jih prinaša.

Okoli 30.000 »odvečnih« delavcev je rezultat tranzicije – obdobja v katerem je Makedonija zadnjih dvajset let. Okoli 3000 delavcev – večina jih ima več kot  petindvajset let delavne dobe  z neurejenim statusom – se je organiziralo v zvezo delavcev in protestiralo več kot leto dni v zasilnem šotorišču, ki so ga postavili sami v parku »Žena Borac« med 4. marcem 2007 in 15. julijem 2008, nasproti Ministrstva za delo v Skopju. Prostor protesta je bil hkrati tudi njihov življenjski prostor. Socialni in javni prostor sta postala tudi njihov privatni prostor – vključno z vsemi vsakodnevnimi opravili: kuhanjem, pranjem, britjem umivanjem.


Peter Walsh, Central Part Portrait Exchange, New York, 2010-2012
Z dovoljenjem umetnika

Ameriški umetnik Peter Walsh se v svojem projektu »Central Park Portrait Exchange« (2010-2012) dotika privatizacije javnega prostora. Župan New Yorka, Michael Bloomberg, je zaradi »zasebnih« ekonomskih interesov pričel preganjati ulične portretiste, kar je med ljudmi vzbudilo splošen revolt in proteste. Ti zakoni dramatično prepovedujejo umetnikom delo v osrednjih njujorških parkih.

Osnovni cilj projekta »Central Park Portrait Exchange« je želja po oblikovanju novih modelov umetniške izmenjave, ki naj bi spodbudila ljudi, da delujejo kot angažirani državljani. Peter Walsh poudarja: »Kot risar, sem navdušen nad hitrostjo in natančnostjo s katero delajo portretisti v Central parku v New Yorku. Poleg tega me zanima tudi ekonomija umetniškega ustvarjanja. Profesionalni portretisti v Central parku so plačani po določeni ceni in umetniki v galerijah četrti Chelsea po drugih. Kot konceptualni umetnik se preživljam z neumetniškimi deli. Večinoma ne dobim denarnega nadomestila za svojo umetnost.«

Goran Đorđević je leta 1979 razposlal pismo številnim znanim umetnikom in kustosom, s katerim jih poziva k večmesečnemu mednarodnemu bojkotu umetnostnega sistema. Ker so umetniki odtujeni od rezultatov svojega dela, jih poziva k akciji, ki bi bila samoorganizirana »od spodaj«, brez vpletanja institucij umetnosti. Đorđević je prejel okoli štirideset odgovorov, večina je bila do predloga skeptična, nekaj odgovorov pa je bilo tudi pozitivnih. Kljub temu, da se zaveda utopičnosti predloga, upa da bo ta ideja nekoč postala resnična alternativa dominantnemu sistemu.